Kitajska pisava in pinjin
Udeleženci olimpijskih iger, redki obiskovalci iz tujine in ljubitelji športa po vsem svetu se bodo med bivanjem na Kitajskem srečali z verjetno najbolj izstopajočo kitajsko značilnostjo. Gre za kitajske pismenke oziroma sistem zapisovanja kitajskega jezika.
Kitajska pisava je ideografska, kar pomeni, da vsaka pismenka opisuje eno besedo ali sestavni del pomena te besede. Večinoma pa ena pismenka predstavlja en zlog. Kitajska pisava je stara več kot 3000 let. Sodi med besedne pisave, da je vse skupaj za tujce in tiste, ki bi se želeli kitajščine naučiti, še težje, pa poskrbijo različna narečja.
V osnovi velja, da je za dovolj kakovostno razumevanje, branje in vsakdanjo rabo kitajščine treba poznati približno 3000 različnih pismenk. Univerzitetno izobraženi jih obvladajo še nekaj tisoč več, a to še zdaleč ni ves nabor, ki ga ponuja kitajščina. V slovarjih je več kot 50.000 pismenk, s starinskimi ali narečnimi vred pa celo več kot 80.000.
Najbolj osnovni znaki, takšni, ki jih je mogoče zapisati z malo potezami, so piktogrami, ki veljajo za osnovne pismenke. Ideogrami so sestavljeni iz dveh ali več piktogramov, s sestavljanjem katerih izrazi v kitajščini dobijo nov pomen.
Da bi Kitajci olajšali učenje svojega jezika, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja uvedli pinjin. To je latinični zapis pismenk glede na njihovo izgovorjavo, z njim pa naj bi si pomagali predvsem tujci. A ima tudi pinjin svoje pasti - kot je denimo pravilno naglaševanje oziroma ton besede, kar je označeno z enim od štirih znakov nad črkami. Ti toni so zelo pomembni, saj lahko napačno naglašena beseda dobi povsem drug (in neželen ali močno čuden) pomen, čeprav je osnovni zapis enak. Govorec lahko tako nehote izreče nekaj povsem drugega, kot je želel, pa čeprav je razlika morda samo v majhnem naglasu.
Pinjin je obenem tudi osnova za kitajsko rabo računalnikov in telefonov. Z razvojem tehnologije se je pojavilo logično in zanimivo vprašanje za uporabnike črkovnih pisav, ki uporabljajo standardizirane tipkovnice: kako pa Kitajci svojo pisavo uporabljajo v računalništvu? Nepredstavljivo bi bilo vse te pismenke spraviti na tipkovnico. Zato je za uporabo kitajščine na sodobnih tehnoloških napravah treba poznati osnove pinjina oziroma poenostavljene kitajščine. Tipkanje pismenk poteka tako, da uporabnik vtipka želeni oziroma iskani pojem ali zlog v pinjinu, računalnik nato ponudi izbor pismenk, ki ustrezajo širšim kriterijem, potem pa sledi le še izbira želene pismenke.
Tudi pri kitajskih pismenkah obstajata dve različici. V prvi so pismenke tradicionalne in bolj zahtevne, v drugi pa poenostavljene. Te druge potrebujejo manj potez oziroma jih je lažje osvojiti, to pa je bil glavni namen kitajskih oblasti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so tudi na ta način zmanjševali stopnjo nepismenosti med prebivalstvom.
S pismenkami je povezana tudi kitajska kaligrafija, veda o lepi pisavi in pisanju pismenk s čopičem. Na Kitajskem to ni le uporabna umetnost, pač pa velja za pravo umetniško smer, ki so ji v vseh obdobjih kitajske zgodovine dajali velik pomen.