Kmalu spet s Francozi

NOVA GORICA > Letos seveda ne bo evropskega ali svetovnega prvenstva, olimpijske igre so največje tekmovanje v ekipnih igrah z žogo v vseh športih, če odštejemo nogomet ali ragbi. Odbojka je globalno vsekakor ena najbolj razširjenih panog, v Evropi je konkurenca nasploh močna, vrh pa širok. Po svoje je zato škoda, da bodo na največjem športnem dogodku leta v moškem zaključnem turnirju v dvoranski odbojki prisotne le štiri reprezentance s stare celine. Med njimi žal ne bo Slovenije, ki pa ni edina obstala v (pre)gostem kvalifikacijskem situ. Na igrah v Tokiu ne bo niti evropskih prvakov Srbov, ki so morali olimpijske sanje opustiti že po skupinskem delu kvalifikacijskega turnirja v Berlinu.

Gostiteljem, Nemcem, denimo v petkovem finalu ni pomagala prednost domačega igrišča, udarnost Györgyja Grozerja v napadu niti selektorska taktirka Andree Gianija. Francozi so sklepno tekmo tudi in navkljub nepredvidljivosti Earvina Ngapetha dobili z gladkih 3:0. Francija je v skupinskem delu izgubila dve tekmi, po petih nizih pa dobila tretjo najpomembnejšo. Slovenija si bo verjetno še nekaj časa vrtela film polfinala, ko je klonila po vodstvu z 2:0.

Evropo bodo na olimpijskem turnirju zastopali odbojkarji Rusije, Italije, Poljske in Francije.

Tovrstni zasuki v odbojki pa vendarle niso nekaj izjemnega in se zgodijo. Po tem je odbojka primerljiva s tenisom, kjer je vsak niz poglavje zase, že nekaj žog(ic) pa lahko tehtnico nagne na stran tekmeca. Sicer pa dosežek Francozov ni naključen, kot niso njihovi uspehi, ki jih nizajo v tretjem tisočletju. Pa ne le v odbojki, pač pa tudi v nogometu, košarki, rokometu, torej v vseh reprezentančnih igrah z okroglo žogo. Očitno imajo poleg širokega športnega nabora človeških virov tudi razdelan in ustrezno podprt športni sistem.

Slovenski odbojkarji si po lanskem srebru na evropskem prvenstvu zato po berlinskem turnirju ne morejo prav veliko očitati, če sploh. Obžalujejo lahko le zamujeno priložnost, da bi sijajna generacija postavila še en odbojkarski mejnik in spisala pomembno poglavje v zgodovini slovenskega športa. Vprašanje je, kdaj se bo spet ponudila olimpijska priložnost. Za nekatere nepogrešljive člane izbrane vrste v zadnjem desetletju nemara nikoli več. Čas hitro beži tudi v športu. Izolan Mitja Gasparini bo junija dopolnil 36 let, novogoriški podajalec Dejan Vinčić pa septembra 34 kot tudi Alen Pajenk. Kapetan Tine Urnaut je v 32. letu.

Res pa je, da je kar nekaj nosilcev igre, kot so Klemen Čebulj, Kanalec Jani Kovačič ter še posebej Jan Kozamernik in Tonček Štern, mlajših. Zanimivo bo videti, kako se bo razvijal obetavni Rok Možič in še kdo. Morda bo za nekatere izbrance Alberta Giulianija prav liga narodov dobrodošla v luči reprezentančne prihodnosti. Slovenijo čakajo od 22. maja do 21. junija štirje turnirji po svetu: v Iranu, Bolgariji, na Poljskem in Kitajskem. Enega, med 5. in 7. junijem bo gostila tudi Slovenija, kamor bodo prišli Francozi, ob njih pa še Rusi in Kanadčani.