Koprski vaterpolo na poti blejske odbojke
Diplomirani organizator rekreacije, trener, strokovni sodelavec za šport v Javnem zavodu za šport Mestne občine Koper, oče hčerke in dveh sinov, je zadnje čase znan predvsem kot športni direktor vaterpolske ekipe Rokave, ki postavlja nove mejnike slovenskega klubskega vaterpola. Na ta šport se 51-letni Koprčan Dušan Lončarevič dobro spozna. Bil je prvi primorski vaterpolist, ki je šel z doma s trebuhom za kruhom. Z njim smo se pogovarjali o njegovi vratarski in trenerski karieri ter o koprskem vaterpolu danes.
>Kako sta se znašli v vaterpolu?
“Stanovali smo v Levstikovi ulici v Semedeli. Naša banda je preizkušala vse športe. Poleti je šla skoraj cela ulica igrat vaterpolo. Jaz sem v vaterpolu ostal. Ta medij, voda, me je vedno privlačil. Ko sem prvič skočil v vodo, je trener Rastko Bradaškja rekel: škarje. Nisem vedel, kaj je to. Pokazal mi je in poskusil sem še sam. Takoj sem prišel do tukaj iz vode (pokaže pod pas, op. a.). Ti boš golman, je rekel.”
Gol med nogami
>Za gledalce je zelo zanimivo primerjati, koliko pride vratar iz vode in kako pokriva gol. Kako dolg je pravzaprav?
“Tri metre. Vratar mora obvladovati skok vstran, skok gor, znati mora ostati visoko nad vodo. Po določenem času sem natreniral najvišji skok iz vode v Jugoslaviji. Ven sem prišel s celimi kopalkami in še više, približno do polovice stegen. Pravili so mi, da bom prvi vratar, ki bo dobil gol med nogama.”
>V kateri ligi je igral Koper, ko se začenjali vi?
“Že pri 14 letih sem branil v drugi jugoslovanski ligi. Prvega vratarja Vlada Vejnoviča, ki je bil tudi predsednik kluba, je v roko ugriznil konj in takrat sem prvič branil na članski tekmi.”
>Kako vam je šlo?
“Dobro, na tekmi v Vrnjački Banji, ki je odločala o obstanku v ligi, sem obranil celo pet kazenskih strelov.”
>Kako se je uvrščala ekipa?
“Vedno smo bili v sredini lestvice, enkrat smo bili drugi. Istočasno sem branil tudi v mladinski ekipi. Bili smo nadarjena generacija, igrali smo s Partizanom, Mladostjo, Primorjem, Triglavom, Zvezdo - in vedno le za las nismo šli naprej, med šest najboljših v državi. Takrat me je opazil Ozren Bonačič, ki je treniral mladince zagrebške Mladosti.”
S trebuhom za kruhom v Zagreb
>Ob koncu mladinske kariere sta dobili ponudbe za igranje v nekaterih članskih ekipah.
“Vabili so me v Mladost, Triglav in Primorje. Izbral sem Mladost, kot mi je svetoval Rastko Bradaškja. Mladost je ravno pomladila ekipo, to je bilo idealno okolje zame. Takoj sem postal prvi rezervni vratar. V Mladosti sem ostal devet let, od 1979 do 1988.”
>Koliko let ste šteli ob odhodu iz Kopra?
“18. Nameraval sem se vkrcati na barko. Končal sem srednjo pomorsko šolo v Portorožu, imel sem že matrikolo, bil sem že cepljen, naslednji dan bi se moral vkrcati na ladjo Piran - tega se še danes spomnim. Pa je prišel klic iz Zagreba. Ozren Bonačič je ravno takrat postal trener članske ekipe in mi je rekel: hočem tebe! Namesto na barko sem naslednji dan odšel v Zagreb.”
>Kako se je takrat zaslužilo z igranjem vaterpola?
“Štipendija, ki sem jo dobival, je bila višja od plače očeta, ki je bil takrat delovodja v Tomosu. In Tomos je imel takrat solidne plače. Plus plačana stanovanje in hrana. Vpisal sem se na zagrebški DIF (fakulteta za šport, op. a.), študiral in igral.”
>Kateri so bili vaši največji uspehi z Mladostjo?
“Žal nismo bili prvaki, bili pa smo drugi. Vedno smo se sukali okrog drugega mesta. Leto po tem, ko sem šel stran, pa so postali prvaki. V jugoslovanski mladinski reprezentanci sem bil prvi vratar, branil sem v ekipi Jugoslavije na univerzijadi, bil sem tretji vratar članske reprezentance, uradnih tekem pa nisem igral. Imel sem poškodovane kolke, tudi zato sem se namesto za poletne priprave reprezentance odločil za Koper. Prijetno mi je bilo priti domov, kjer se je poleti igralo.”
Treniral starejše od sebe
>Kaj je bil vzrok, da ste se vrnili v Koper?
“V Zagrebu sem končal fakulteto in dobil dva otroka. Obljubili so mi večje stanovanje in službo, a obljub niso izpolnili. Počakal sem eno leto, in ko se ni nič spremenilo, sem odšel. Imel sem srečo, ravno takrat so v Kopru odprli delovno mesto organizatorja rekreacije na športni zvezi. Prijavil sem se in sprejeli so me. Še ko sem bil v Zagrebu, sem poleti treniral ekipo Kopra, kajti druga liga se je igrala poleti, ko je prva liga mirovala. V Kopru tedaj ni bilo trenerja in pri 21 letih sem postal trener članske ekipe. Bil sem trener tudi starejšim igralcem od sebe. Ko pa sem končal igralsko kariero v Zagrebu, sem bil v Kopru še nekaj časa igralec in trener. Leta 1994 smo prvič postali članski državni prvaki.”
Odločitev o jadranski ligi
>Kdo je sprejel odločitev, da Koper igra v jadranski ligi?
“Peter Bolčič (direktor kluba, op. a.) in jaz. Po telefonu so poklicali Bolčiča, skupaj sva šla na sestanek pobudnikov lige v Zagreb, kjer poznam marsikoga, igralci, s katerimi sem igral, so zdaj v vodstvu te lige. Kar tam sva se odločila, da gremo v jadransko ligo. Ob vrnitvi v Koper sva v lokalu Port srečala Ratka Mandiča, mu povedala o zagrebškem dogovoru in predlagala, da postane predsednik kluba. Ratko je na to takoj pristal.”
>Prevzeli ste ogromno finančno in organizacijsko breme.
“To je bila prelomnica, a zbrali smo hrabrost. Rekli smo si, če ostanemo v slovenskem prostoru, bo klub vegetiral v amaterskem vaterpolu, gremo se poskusit v polprofesionalizmu. Napovedovali so nov bazen, glavni sponzor Rokava je obljubil, da bo dal nekaj več denarja. Ekipa je bila solidna, vzeli smo še tri okrepitve - in začeli igrati.”
>Prevzeli ste funkcijo športnega direktorja.
“V jadranski ligi je ta funkcija obvezna.”
>Kaj je delo športnega direktorja?
“Delujem med upravo kluba in strokovnim štabom, bedim nad stroko in igralci, se pogovarjam z njimi ob podpisovanju pogodb, svetujem upravi. S financami pa se ne ukvarjam. Na trgu iščem igralce, ampak to počnejo tudi drugi v upravi in trener, o tem, koga vzamemo, pa se odločamo skupaj. Pogodbe potem pripravljam jaz. Seveda skrbim tudi za vso logistiko, organizacijo turnirjev in tekem ter gostovanja.”
>Kdo je pripeljal sedanje igralce?
“Vsak s svojega konca. V upravi na tem delajo predsednik Ratko Mandič, David Kavčič, ki obvladuje predvsem Srbijo, in Peter Bolčič. Sam pokrivam Hrvaško. Nekaj rešitev je predlagal tudi trener Veselin Đuho.”
>Kako ste prišli do Đuha?
“To je bil moj predlog. Z njim sem igral v jugoslovanski mladinski reprezentanci in na univezijadi. Bil je prost, končal je pogodbo z Budvo. Poklical sem ga in dogovorila sva se v petih minutah.”
Odlični igralci, zrele osebnosti
>Ta ekipa odlično deluje, čutiti je močno kemijo.
“Imeli smo srečo, ki je v tem, da imamo Črnogorca, Srba, tri Hrvate, fante iz Kranja, Ljubljane, Maribora, drugi so domačini, ki so vsi karakterno na mestu, se ujemajo. Niti slučajno ni kakšnih nacionalizmov. Niso dobri samo kot igralci, temveč tudi osebnostno. V športu je tako, da lahko imaš v ekipi same zvezde, a če vlečejo vsak na svojo stran, je slabo.”
> Toda domači igralci imajo manj možnosti, da pridejo v prvo ekipo.
“Res je, a mlajši so prej v prvo ekipo prihajali prezgodaj in so se hitro zasitili. In niso imeli vzorov, da bi kvalitetno rasli. Če smo hoteli na raven jadranske lige, smo morali kupiti igralce, ki so kvalitetnejši od večine domačih. Prihodnje leto bomo naredili še drugo člansko ekipo, trenirali pa bodo skupaj.”
>O tem se ne govori veliko, toda gotovo v pogledu financ klubu ne cvetijo rožice.
“Na žalost je v vaterpolu tako, da z večjimi uspehi prihajajo tudi višji stroški. Veseli smo, ker smo prišli tako visoko v pokalu LEN, ampak ta dva kroga, ki ju nismo načrtovali, nas staneta dodatnih 20.000 evrov. To je drugače kot v nogometu, ko ti vsak dodatni krog v Evropi prinese nov denar Uefe. Redno sezono pa smo nekako pokrili. Upamo, da bodo sponzorji še kaj dodali sedanjim pogodbam, da se bomo z večjimi uspehi laže prodali na trgu. Moram pa reči, da je vaterpolo poceni šport, to ni košarka ali nogomet.”
Koliko zaslužijo?
>Koliko stane klub profesionalni pogon?
“Profesionalni igralec v povprečju dobi približno 1000 evrov neto na mesec, torej srednje visoko slovensko plačo. Vedeti pa moramo, da se fantje ne ukvarjajo samo z vaterpolom, čeprav trenirajo dvakrat na dan in šest dni v tednu, ob vaterpolu še študirajo ali počenjajo kaj drugega, so pri koncu kariere in igrajo zaradi lastnega veselja, ker imajo priložnost igrati na tej ravni ...”
>S Kazanom ste si nakopali velike stroške, niste si ga želeli. Naslednji nasprotnik Panionios bo cenejši in po moči ugodnejši nasprotnik.
“V tem krogu (četrtfinale, op. a.) ni več lahkih nasprotnikov. V prejšnjem krogu je bilo nekaj ekip, ki bi jih premagali veliko laže kot Kazan. Panionios je druga ekipa grškega prvenstva, imajo nekaj reprezentantov, in vemo, da je Grčija po kvaliteti vaterpola veliko pred Slovenijo. Trenutno so malo močnejši, a v športu to še ne pomeni, da bodo zagotovi zmagali. Z njimi lahko igramo, napeto bo.”
>V jadranski ligi je cilj osmo mesto. Zakaj ravno osmo?
“V ligi igrajo najmočnejše ekipe na svetu, z eno samo izjemo, italijanskim Pro Reccom. Po tri črnogorske in hrvaške ekipe so še vedno v konkurenci lige prvakov in se s še desetimi drugimi ekipami borijo za finale štirih. Njihovi proračuni so od enega do dveh milijonov evrov, naš pa je 300.000. Ni primerjave. Pozabljamo, da smo pred dvema letoma šli iz osnovne šole na fakulteto, preskočili smo srednjo šolo. Drugi imajo že 30 let tradicije igranja v evropskem vrhu, številni so že bili evropski prvaki. Zato osmo mesto. Lani smo bili zadnji in zaradi enokrožnega sistema smo doslej igrali z najmočnejšimi, v nadaljevanju pa bomo z neposrednimi konkurenti igrali večinoma pri njih. Toda osmo mesto je dosegljivo. Tudi če bomo deveti, deseti, ne bo hudo, ker sledi razigravanje, le 13. ne smemo biti. Prihodnje leto pa bo lažje, spet se bo igralo po dvokrožnem sistemu.”
Sezona pod streho
>V pokalu LEN sta presegli načrte, sezona je torej rešena.
“Z zmago nad Kazanom smo naredili špico, ki šteje. Jadranska liga ne šteje, je pa dobra priprava za nacionalna prvenstva in evropske pokale. Že dosedanja uvrstitev je tak uspeh, ki ga bo težko ponoviti ali preseči. “
>Kakšen je največji klubski dosežek slovenskega vaterpola doslej?
“Uvrstitev med 32 najboljših v evropskem pokalu pokalnih prvakov, kar je zdaj pokal LEN. Triglav in Koper sta prišla prek prvega kroga, v tretjem, med 16 najboljših, pa nista bila še nikoli, do letos.”
>Pred dvobojem s Kazanom smo nekateri špekulirali, da če Koper premaga Ruse, lahko vsakogar v tem pokalu. Je na tem kaj resnice?
“Moj favorit, izraziti favorit, je italijanska Savona. Pri nas smo z njo izgubili za gol, v njenem bazenu bi to pomenilo minus dva ali tri gole. Za njo je madžarski Honved, z vsemi drugimi pa lahko igramo. Tudi s Savono, če je pravi dan, jo lahko premagamo. To je šport, zato je zanimiv.”
Bazen bo nova spodbuda
>Kdaj bo dokončan bazen?
“Po meni dostopnih podatkih naj bi ga odprli za občinski praznik, 15. maja.”
>Kaj se bo potem spremenilo za koprski vaterpolo?
“Ogromno. Zdaj v Žusterni zelo težko organiziramo tekme. Klopi za igralce sta na isti strani kot zapisnikarska miza, morali pa bi biti na drugi strani. A ne moremo je postaviti med gledalce. Za gledalce je spremljanje tekme zelo neudobno, pri številu 500 balon poka po šivih. Težave so z varnostjo, ograjami itd. Ob novem bazenu bo vse dosti lažje, gledalcem bo na voljo bistveno večje udobje, ne bodo prihajali samo zaradi vaterpola, temveč tudi zaradi samega objekta. To bo tudi spodbuda za to, da se bodo mladi pogosteje odločali za igranje vaterpola.”
>Kako vidite koprski vaterpolo v naslednjih letih?
“Vsaj še štiri leta moramo vztrajati na tej poti, da postanemo stabilen jadranski ligaš, in vsako leto dobro igrati v Evropi. Kakšnega igralca bomo zamenjali, kakšen bo nehal igrati, poskusili se bomo še dodatno okrepiti, v finančnih okvirih, ki jih zmoremo. Želimo biti nekaj podobnega, kot je odbojkarska ekipa ACH Volley Bled. Trdim, da lahko v vsakem športu v Sloveniji en klub nekaj naredi, čeprav smo majhni.”
VENČESLAV JAPELJ
