Lovec na žlahtne kovine

Jakov Fak je človek, ki ne okoliši in ne išče izgovorov za neuspeh. Nekateri mu v šali pravijo kar lovec na odličja.

V Hrvaškem dresu je šokiral biatlonsko javnost z odličjem s svetovnega prvenstva na naslednjem olimpijskem prizorišču v Pjeončangu leta 2009, še bolj leto zatem na olimpijskih igrah v Vancouvru. Toliko, da je na prizorišču biatlonske tekme skoraj ni bilo hrvaških poročevalcev z iger. Ni manjkalo niti očitkov, zakaj trenira s Slovenci. Zdaj pa imate nagrado, je bilo slišati, ko je Fak pred štirimi leti odličje pred nosom speljal Klemnu Bauerju in ga pustil na četrtem mestu. Zbiranje odličij je nadaljeval tudi v slovenskem dresu predlani in lani. Njegov odhod pod slovensko zastavo je kar nekaj časa sprožal precejšnja ugibanja in napetosti, na Hrvaškem ni manjkalo očitkov na njegov račun. Toda od obljub, ki so kot po tekočem traku padale po olimpijskem bronu, da bo njegov Mrkopalj postal hrvaški biatlonski center in da bo raje na Hrvaško prestopil slovenski trener Uroš Velepec, seveda ni bilo nič.

Tako se je Fak odločil, da se konec leta 2010 pridruži ekipi, s katero je delal dolga leta. Jaka ni nič manj Hrvat kot prej, le izbral je opcijo, ki mu je zagotavljala primerne razmere za delo. Slovensko govori bistveno bolje kot marsikdo, ki je rojen v Sloveniji. Do odličij je segel z lastnim talentom in slovenskim znanjem.

Olimpijska sezona mu je prinesla več razlogov za skrbi kot zadovoljstva, saj so se mu nakopičile zdravstvene težave. Najprej z vezmi desne rame, na kateri med streljanjem sloni puška, bistvenega pomena pa je tudi pri odrivu s palicami. Po uspešno opravljenem večjem delu priprav so se mu konec poletja pojavile izrazitejše težave, preobremenitveni sindrom desne rame. Potem so se pridružile še ponavljajoče želodčne težave.

Olimpijsko prizorišče je ocenil za zelo zahtevno in sam meni, da bodo o uvrstitvi v veliki meri odločila prava izbira smuči in maže. “Če si dober in 100-odstotno pripravljen, potem ni ne lahkih in ne težkih prog,” pravi.

RM