Manuela Hrnjič: Strup je v mali “flaški”

> Prejšnjega sogovornika zanima, kako 26-letna Manuela Hrnjič vidi sedanjost obalnega rokometa?

“Imam občutek, da je bilo pred nekaj leti boljše. Nenazadnje je bilo več klubov in tudi gledalce so zanimali lokalni obračuni. Sosedski derbiji so bili vedno poseben dogodek. Zdaj pa je v prvi ligi ostal le še Piran, medtem ko se Burja trudi v drugoligaški konkurenci, Izola pa sploh nima članske ekipe, kar me še posebej boli, saj prihajam prav iz tega kluba.”

> Tam ste tudi pričeli igrati...

“Tako je, zato mi je še toliko bolj žal za tak položaj. V Izoli je zraslo kar nekaj zelo dobrih igralk različnih generacij, vendar so večinoma prehitro zaključile športno pot, čeprav bi v domačem klubu ob ustreznih razmerah gotovo vztrajale dlje.”

> Ko je Manuela Hrnjič prvič zaigrala za Izolo, je bila tako drobna, da je dres kar opletal za njo, pa tudi danes je s 160 centimetri daleč od silakinj. Od kod torej odločitev za šport, ki velja za dokaj grobega?

“Strup se pač skriva v majhnih 'flaškah'... Sicer drži, da je v rokometu vse več fizično močnih igralk, toda sama igram na krilu, kjer je pomembna tudi hitrost, to pa sem vedno imela. V otroških letih sem se sicer preizkušala v različnih športih od gimnastike, tenisa, odbojke in celo košarke, potem pa me je na nekem šolskem tekmovanju opazil znani izolski trener Tone Barič in me povabil v klub. Bilo mi je všeč in tako je rokomet postal v naslednjih 18-ih letih zelo pomemben del mojega življenja.”

> Še kot najstnica ste odšli v najboljši slovenski klub Krim. Je bilo prilaganje na višjo raven zahtevno?

“Nekaj časa sem res potrebovala za preklop v glavi. Sicer je običajno, da mlad športnik pač sanja o nastopanju za velike klube, toda naenkrat sem se znašla ob Nataliji Derepasko, Branki Mijatović ali Tanji Oder, ki sem jih gledala kot ikone. Sem se pa hitro privadila ter na Krimu preživela nekaj krasnih let. Tam sem se tudi prebila do reprezentance, zato se resnično ne morem pritoževati.”

> Številne je zato začudilo, da ste si za naslednjo postajo izbrali francosko 2. ligo...

“Če sem iskrena, o tujini dotlej nisem niti razmišljala. Navsezadnje sem igrala v enem najbolje urejenih svetovnih klubov, v Ljubljani pa tudi nisem bila predaleč od Izole in družine. Nanju sem namreč zelo navezana, vseeno pa sem se odločila praktično v hipu in moram priznati, da mi ni žal. S soigralkami v klubu Celles sur Belle smo se odlično razumele, imele pa smo tudi izvrstnega trenerja Milenka Kojića, od katerega sem se ogromno naučila. S sostanovalko Francozinjo sva se čez nekaj mesecev razumeli kot sestri, v dveh letih pa sem se tudi naučila francoskega jezika, kar mi danes izdatno pomaga pri študiju.”

> Kaj pa študirate?

“Na Fakulteti za humanistične vede sem izbrala angleščino in francoščino, kajti jeziki so me od nekdaj zanimali in mi gredo hitro v uho. Kar naprej bi se učila kakšnega novega, to mi je resnično všeč. Za študij prej ni bilo časa, čeprav sem si ga resnično želela. Pri 26 letih imaš pač drugačne prioritete kakor v najstniškem obdobju.”

> Kako vas je zaneslo v Piran?

“Sestavili so zanimivo ekipo, v kateri so večinoma zelo mlade punce, vendar smo se resnično dobro ujele. Trenerka Dalija Erceg z nami kakovostno dela, meni pa ustreza tudi zaradi študija.”

> Komu predajate štafeto?

“Bilo bi lepo, če bi izvedeli še kaj o moškem rokometu, zato sem se odločila za svojega izolskega soseda Elvina Čosića, ki mu želim po poškodbi kar najhitrejšo vrnitev na igrišča. Sama imam za zdaj srečo z zdravjem, vsaj 'rezali' me še niso nikoli. Seveda me zanima, kdaj bo spet zaigral in zabijal kot lani?”

BORIS PLANINC