Maratonec, čeprav še ne hodi
Urbani tekači so pred dnevi uživali v teku po Sečoveljskih solinah. Običajno tekači Urbana Praprotnika presenetijo sami sebe, saj zmorejo več, kot pričakujejo sami. Spremlja jih šestmesečni dojenček Oskar, ki pa je že maratonec.
SEČOVLJE> Prejšnjo nedeljo, ko je sonce odstiralo oblake na primorskem nebu, so se po Sečoveljskih solinah in okolici potepali Urbani tekači. V sečoveljskem tekaškem dnevu - te izlete označujejo z nalepko Lahkih nog radovedni naokrog - je uživalo 60 tekačev iz vseh koncev Slovenije, z močno primorsko udeležbo.
Bilo je prijetno, Urban Praprotnik, profesor športne vzgoje, in njegova žena Jasmina sta vodila udeležence, pohodnike in tekače, po čarobni pokrajini, in kot vselej je bil zraven tudi njun sin, šestmesečni Oskar. Ne hodi še, vendar je že pretekel (v maminem trebuhu) sežanski polmaraton in (v vozičku) atenski maraton.
Po Urbanu poimenovani Urbani tekači se od leta 2007 udeležujejo vsakovrstnih tekaških druženj. Vsak mesec jim Praprotniki pripravijo tekaški dan na katerem od zanimivih slovenskih (ali zamejskih) krajev, obogaten s pripovedmi o posebnostih tistega konca in kulturnimi utrinki. Zbere se tudi sto tekačev.
20- do 25-krat na leto organizirajo tekaške delavnice, na katerih pilijo tehniko teka, sestajajo se na treh tekaških taborih (Hvar, Lošinj, Medulin), v juniju pripravijo šestdnevno tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana, za novo leto si privoščijo praznovanje v tekaškem slogu - letos je njihov cilj Mali Lošinj, udeležujejo pa se tudi tekov doma in v tujini.
Urban Praprotnik si je izmislil tri imena za tri težavnostne skupine, s katerimi se je izognil morebitnemu slabšalnemu poimenovanju “ta počasni”. Lahkotneži so tisti, ki jim prija krajši oziroma manj naporen tek, srednježi si privoščijo malo zahtevnejši tek, težavneži pa dobijo najdaljše odseke oziroma jim je “dovoljeno” teči najhitreje.
“Sploh ne gre za to, da bi se trudili teči hitro. Bistvo je družabni tek, na katerem se razgledujemo in zabavamo; razdalja ni pomembna. Res pa je, da tekači skoraj vedno pretečejo več, kot so sami prej pričakovali. Pridružijo se nam, denimo, po tem, ko so nekako zmogli desetkilometrski tek, potem pa so začudeni, ko v tej družbi za zabavo in brez težav pretečejo dvajset kilometrov,” pojasnjuje Praprotnik.
Tek si je izbral za svoj kruh, lotil se ga je na inovativen način. Res je, da ponekod v tujini tudi nudijo podobna tekaška druženja, toda takšnega pristopa se je Praprotnik domislil sam. “Razmišljal sem, kaj bi rad počel v življenju. Želim si teči po zanimivih poteh, in ko se mi je ponudila priložnost za organiziranje takšne tekaške skupine, sem jo izkoristil. Z Jasmino to počneva z velikim veseljem, to je tudi najin hobi.”
Iz Ljubljane, kjer prebivajo Praprotniki, se v organizacijo tekaških izletov podajajo na različne konce Slovenije in tudi v tujino. Pogosto so njihovi cilji kraji na Primorskem, zlasti v bližini Belega Križa, od koder je doma Jasmina (Urban prihaja iz Prebolda). Primorska je že sama po sebi zanimiva, pomembno vlogo pri izbiri lokacij za izpeljavo tekaških druženj pa igra tudi vreme - in to je na našem koncu načelno prijaznejše kot globlje na kontinentu.
Najmlajši član družine, junija rojeni Oskar, še ne teče, a je za njim že veliko tekov in kilometrov. V maminem trebuhu je “pretekel” številne krajše in daljše teke, v sedmem mesecu nosečnosti je Jasmina opravila z 21-kilometrskim Malim kraškim maratonom, sredi novembra pa je Oskar v vozičku premagal grški pra-maraton v Atenah. “Jaz sem porival voziček, Jasmina pa je Oskarja podpirala s svojim mlekom. Imel je pet do sedem okrepčevalnic, zanj je bilo dobro poskrbljeno. Verjetno bo tako 'tekel' še vrsto podobnih tekov, dokler ne pride na vrsto naslednji najmlajši član družine oziroma bo sam začel teči. Zdi se mi, da je to lahko tudi motivacija za mlade družine. To namreč ni noben ekstremni podvig, temveč sproščujoč tek,” zagotavlja tekaški profesor.
VENČESLAV JAPELJ
