Peklensko ogrevanje za favorite pred alpskimi poskočnicami
Najdaljša etapa kolesarske dirke po Franciji je osrečila še enega Slovenca. Matej Mohorič se je po dolgem pobegu v majici državnega prvaka zapeljal največjemu uspehu naproti. V svoji zbirki je etapnima zmagama na Giru in Vuelti dodal še slavje na Touru, ki se bo jutri nadaljeval v Alpah.
LYON > Prihaja torej teren za Tadeja Pogačarja, žal ne tudi za načetega Primoža Rogliča, ki je danes najbrž dokončno pokopal vse upe za vrhunsko uvrstitev v skupnem seštevku. Branilec lanske zmage je prav tako zdrsnil po lestvici navzdol in izgubil čas v primerjavi z rumeno majico Matieujem van der Poelom ter tudi Woutom van Aertom, ki bi se utegnil do nadaljnjega preleviti v glavnega aduta Rogličevega Jumba, a naposled je bil Pogačar lahko zadovoljen z razpletom.
“V zelo kočljivi etapi smo pokazali. da imamo odlično ekipo. Zdaj se začenja drugačen Tour,” je povedal v cilju Pogačar, potem ko so njegovi moštveni kolegi v lovu na nominalno močno skupino trideseterice ubežnikov porabili kar nekaj energije. Nič čudnega, tempo je bil res navit, praktično od samega starta. Poskusi pobega so se kar vrstili, med najbolj vztrajnimi je bil seveda Matej Mohorič, ki si je že pred startom podčrtal najdaljšo etapo Toura. V begu je bil kar 209 kilometrov, potem ko se je otresel sopotnikov na eni od številnih bolj ali manj strmih vzpetin, pa je zadnjih 20 kilometrov sam nadaljeval pot proti cilju, kjer so ga preplavila čustva.
Najdaljše in najslajše
“Vse tri etape, ki sem jih dobil na tritedenskih dirkah, so bile najdaljše. V pravem trenutku sem se priključil ubežnikom. Med njimi so bili zelo močni kolesarji. Zdelo se mi je, da skupaj z njimi na zadnjem vzponu ne bom zdržal, zato sem v napad krenil prej. Zmaga na Touru je vendarle nekaj posebnega,” je povedal 26-letni Mohorič, ki si je najbrž zavrtel tudi film preteklih dveh sezon, ki ga niso posebej osrečile.
Tudi letošnja se ni začela posebej obetavno. Giro je predčasno končal po grozljivem padcu, na srečo brez hujših posledic. Da ga noge še vedno dobro nesejo, pa je Mohorič dokazal pred slabima dvema tednoma v Kopru, kjer je oblekel majico državnega prvaka. Danes jo bo zamenjal s pikčasto najboljšega v točkovanju gorskih ciljev, ki jih danes in jutri v Alpah ne bo manjkalo. Mohorič se je povzpel tudi na četrto mesto v skupnem seštevku, a njegovi cilji so seveda etapni. Danes je vrtel pedala s povprečno hitrostjo skoraj 45 kilometrov na uro in čeprav drugi konec tedna na dirki po Franciji prinaša prave gorske vzpone, so bili tudi današnji vse prej kot le za pokušino.
Dirko naredijo zahtevno kolesarji in sedma etapa je bila vse prej kot ogrevalna. Gotovo bo pustila posledice v nogah in glavah kolesarjev. Še najbolj so seveda trpeli ranjenci, ki so bili potolčeni že na uvodnem peklenskem triptihu v Bretanji. Med njimi je bil tudi Roglič. Celjenje ran bo očitno trajalo še nekaj časa in ponedeljkov prvi dan počitka ne bo zalegel. Alpski vikend utegne že odgovoriti, kaj lahko Roglič še odnese od letošnje dirke po Franciji. Ne gre pozabiti, da je le šest dni po zaključku Toura na sporedu cestna dirka na olimpijskih igrah v Tokiu, ki jo je podčrtal pred začetkom letošnje sezone.
Gorski scenariji
Pogačar? Tekmeci ga bodo gotovo poskušali osamiti tudi s taktičnimi pobegi od daleč. Ne gre pozabiti, da so med ranjenci iz Bretanje tudi Pogačarjevi moštveni kolegi. Za nekatere člane ekipe UAE bo ritem, ki ga bodo narekovali tekmeci, verjetno prehud, a hkrati utegnejo izzivalci razredčiti lastne vrste in ogroziti svoje kapetane. Prej ali slej jih bodo zasrbele noge tako kot so danes Richarda Carapaza.
Prve gorske etape so vselej kočljive in tudi selektivne v smislu, da se izkažejo najšibkejši členi, ki so v papirnatih napovedih pred začetkom dirke sicer kotirali visoko. Jutri je pred karavano Toura predvsem zahteven drugi del etape, s tremi zaporednimi, srednje dolgimi, a dokaj strmimi vzponi. Zadnji je Colombiere, po katerem pa čaka kolesarje še 20 kilometrov spusta do cilja v Le Grand Bornand.
Nedeljska etapa prinaša prvi ciljni vzpon letošnjega Toura. Zaključni klanec proti Tignesu je dolg več kot 20 kilometrov, ki pa le v določenih odsekih postreže z bolj strmimi nakloni. Res pa je, da bodo kolesarji imeli pred tem v nogah že kar nekaj kilometrov vzpenjanja, pri čemer klanca Pre in Roselend ponujata pravi teren za napade še pred zaključnim vzponom. Tudi od okoliščin bo zato odvisno kakšno taktiko bo ubral Pogačar, ki poleg moči v nogah in osredotočenosti premore tudi napadalnost. Spremenljivo vreme z možnostjo padavin in znosnimi temperaturami naj bi mu bili pisani na kožo.