Minus za vuvuzele

S tem navijaškim instrumentom namreč afriški navijači ustvarijo tako neznosen hrup, da marsikomu na stadionu ni prijetno. Pri tem ne gre za bolečino v ušesih, temveč za preglasitev tradicionalnega navijanja in spodbujanja, tako značilnega za nogometne tekme. Če je bilo na tekmi domače reprezentance še na nek način razumljivo, da je oglušujoči zvok vuvuzel preglasil vse drugo na največjem južnoafriškem stadionu, pa je bil na tekmah Argentina : Nigerija in ZDA : Anglija moteč. Ploskanja in značilnih vzdihov ob zgrešenih priložnostih ni bilo slišati. Le za nekaj minut se je zaslišalo značilno angleško petje v valovih, sicer pa je v zvočni kulisi prevladovalo kaotično piskanje vuvuzel.

Vuvuzele, od 30 do 100 centimetrov dolgo trobilo iz plastične mase, so prepoznavna ikona tega svetovnega prvenstva. Uporabljajo jih odrasli in otroci, črnopolti in belopolti, med njimi tudi mnogi Evropejci. Ulični prodajalci jih z zastavami in dresi ponujajo praktično na vsakem križišču. Med drugim domači prebivalci z njimi navijajo tudi v pivnicah in lokalih, kjer na televizijskih ekranih spremljajo tekme SP. Zanimivo je, da se je ta instrument v nogometu pojavil šele v zadnjem desetletju.

O njih se je veliko pisalo že pred svetovnim prvenstvom, a nihče ni pričakoval, da bodo preglasile vse ostale navijaške rekvizite in glasilke. Fifa je o teh težavah razpravljala že ob lanskem pokalu federacij in je uporabo vuvuzel z nekaterimi omejitvami dovolila, toda zadnje se nad njihovim zvokom pritožuje vse več nogometašev, tv komentatorjev in gledalcev. Pričakovati gre, da bo bo Fifa o vuvuzelah še enkrat razpravljala in jih morda prepovedala. DES