Moč se skriva v glavi
Ultramaratonski kolesar Andrej Zaman iz Dobravelj je štafeto predal kolegici na dolgih preizkušnjah, 48-letni Tanji Kavčič iz Solkana. Nekdanja atletinja zadnjih 18 let kolesari, minule štiri sezone pa je posvetila brevetom.
> Andreja Zamana zanima, kaj vas vleče na ekstremne preizkušnje?
“To je preprosto v meni. Imam sposobnost biti vzdržljiva. To je glavni pogoj, da se zelo dolgih, recimo tisoč kilometrskih brevetov lahko lotiš. Pri vzdržljivosti gre za povezanost glave in telesa. V glavi moraš imeti moč, da ukaže telesu. Ta zveza mora dobro delovati in če je tako, te ni strah izziva, kako voziti nekaj dni in noči zapored - recimo iz Londona v Edinburgh in nazaj. Verjetno moraš biti za to tudi rojen.”
> Nekaj pa ste za to verjetno naredili v mladosti ...
“Res je, v otroštvu sem bila v rodnem Tolminu aktivna atletinja v tamkajšnjem klubu. Trenirala sem tek na 400 metrov, uspešna pa sem bila tudi v krosu. Po koncu prvega letnika srednje šole je klub zašel v krizo, aktivno ukvarjanje s športom pa sem za dalj časa opustila. Rekreacije po tem sicer nisem zanemarjala, a sem začela redno vaditi spet pri tridesetem letu, ko so mi domači kupili gorsko kolo. Po tem sem začela počasi voziti tekme za rekreativce in maratone, izjemne obremenitve pa sem trenirala tudi z vzponi na Sveto goro.”
> Kako se na brevetih spopadate z nočno vožnjo?
“Na začetku me je bilo strah voziti v temi sama po gozdovih, vendar sem se strahu s ponavljanjem voženj, med katerimi se ni zgodilo nič posebnega, otresla. Ponoči večino časa celo lažje vozim, ker mi prija izjemen mir. To mi ustreza. Na 1600 kilometrov dolgem brevetu po srednji Italiji sem zdržala pet noči. V tem času me je še najbolj zmotil hrup in vrvež, ko smo se prebijali skozi območje festivala v Sieni.”
> Kdaj in koliko spite?
“Če vozim eno noč, težav ni, če pa nato kolesariš ves dan in nadaljuješ v naslednjo noč in po tem v še eno, je pa včasih hudo. Sedaj sem se že toliko spoznala, da vem, da moram nekje med prvo in drugo jutranjo uro počivati. To običajno opravim kar na tleh v bližini kakšne bencinske črpalke. Po tem te najpogosteje zbudi mraz in je treba spet na kolo, preden se preveč ohladiš.”
> Kako se izognete poškodbam zaradi sedenja?
“Težko jim je povsem uiti, a se jih da s premišljeno pripravo zelo ublažiti. Na pot moraš opremljen s kolesarskim sedlom, narejenim po meri in s kolesarskimi hlačami z najbolj kakovostno podlogo, ki jo lahko dobiš. Cene pravih se začnejo pri 150 evrih. V pomoč so še posebne kreme proti odrgninam. Vse to mora spremljat reden in dovolj dolg trening, s katerim se telo navadi na te posebne obremenitve. Sama sem v lanskem letu prekolesarila kar 17.000 kilometrov.”
> Kaj pa prehrana?
“Pomagam si z znanjem, ki ga imam kot učiteljica biologije. Ker je glavnina brevetov krajših in si v sedlu osem ali devet ur, je dovolj, če pravočasno in v ustreznih količinah uživaš kakovostne energetske napitke. Pri nekajdnevnih brevetih enkrat dnevno kaj toplega pojem. Na Balkanu je poceni lokalov ob cesti dovolj, sicer si pomagamo s trgovinami in si sami nekaj pripravimo. Največ težav je v gorah Francije in Švice, kjer ob cesti primanjkuje trgovin, lokali pa so za nas preveč imenitni in predragi. Včasih mora zadoščati pogon na kruh in jogurt.”
> Kateri so vaši novi izzivi?
“Letos bodo na vrsti le krajši breveti in dva vzpona za rekreativce - septembrski na Sveto goro, ki ga organizira moj klub, KK Djak, in oktobrski na Sabotin. Za prihodnje leto načrtujem, da bi se po izkušnjah v paru prvič sama odpravila na postojnski DOS - dirko okoli Slovenije.”
> Komu predajate štafeto?
“Štafeto predajam Vasji Zamanu, ki uspešno združuje trening malega nogometa pri KMN Kix iz Ajdovščine in jamarstvo. Naj pove, kako usklajuje obe dejavnosti.”
IGOR MUŠIČ