Mojster za napredovanja

Vašo življenjsko sopotnico zanima, če boste še naprej stali v vratih izolskega prvoligaša. “Bom, ker bi rad, da me moj otrok vidi branit. Sicer naj bi v klubu v naslednjih dneh izvedeli, kaj se nam obeta za naslednjo sezono. Avgust je pred vrati in kmalu moramo začeti s treningi.”

> Vaša rokometna pot je zelo zanimiva. Branili ste za večino primorskih klubov, za nekatere tudi v času njihovih največjih uspehov.

“Začel sem pri Kopru, s katerim sem se iz tretje lige prebil vse do prve. Potem sem odšel kot posojen igralec v Izolo, čez sezono pa pristal pri Gold clubu, s katerim sem nastopal tudi v ligi prvakov. Prav tekma proti Barceloni v hrpeljskem dresu ostaja najljubša v moji karieri. Zatem sem se vrnil v Koper, nekaj časa samo treniral, nato pa odšel v Maribor, s katerim sem napredoval v 1. A ligo. Ko sem se odločil za vrnitev v Istro, sem se dogovoril z Izolo. Tu sem četrto sezono, medtem smo tudi z Istrabenz plini napredovali v prvo A ligo in letos smo s sedmim mestom dosegli najvišjo uvrstitev v klubski zgodovini.”

> Ostaniva v Izoli. Igranje za izolski klub je nedvomno nekaj posebnega. Kje je skrivnost uspehov ekipe, ki se vsako leto bori s finančnimi težavami?

“Imamo zdravo jedro in homogeno ekipo, igralci smo prijatelji, se družimo in medsebojno vzpodbujamo, ko nam je težko. Doma igramo bolje zaradi pomoči naše navijaške skupine Ribari, ki nas vedno 'potegne'. Zaradi navijačev pogosto dajemo od sebe še več, kot smo dejansko sposobni.”

> Ampak če bi nekako le našli dodatna finančna sredstva, potem bi nedvomno lahko napravili še kakšen korak proti vrhu.

“Sponzorje imamo, toda kakšen dodaten bi dejansko prišel še kako prav, saj bi bili igralci tudi po finančni plati še bolj motivirani za uresničevanje ciljev.”

> V Izoli smo bili letos priče zapletom zaradi odločitev disciplinskega organa rokometne zveze. Nekdo je predlagal, da bi bilo za slovenski rokomet bolje, če bi zveza navijačem plačala avtobus za vsa gostovanja, ne pa, da jih kaznuje zaradi vročekrvnega navijanja.

“Ha, ta je dobra. Ribari bi si zagotovo to zaslužili. Igralci jih spoštujemo in se vedno skupaj veselimo zmag, vendar nas oni bodrijo, tudi ko izgubljamo. Razumejo, da ne igramo zaradi denarja, da ne živimo od rokometa, da smo vsi zaposleni drugje in zaradi službenih obveznosti ne moremo trenirati tako kot drugi. In ker se vseeno srčno borimo za klubske barve, nas še posebej cenijo. Zaradi takšnega pristopa se tudi ostali Izolani pogosto obnašajo spoštljivo, kot da smo zvezdniki. To je težko opisati.”

> Kaj ste po poklicu?

“V Ljubljani sem študiral strojništvo in v službi se ukvarjam s projektiranjem ladijskih strojev.”

> Malo za šalo: ali tudi za rokometne vratarje velja, da morajo biti malce “trčeni”?

“Ne bi rekel. Resda včasih dobimo kakšno žogo v glavo, vendar pa igralci, še posebej tisti na osrednjih položajih, dobijo precej več udarcev. Biti na golu niti ni tako slabo, saj se prava bolečina začenja nekaj metrov naprej.”

> Omeniti velja tudi trenerje, ki so vas vodili med kariero. Verjetno jih je bilo kar nekaj?

“Da. Prvi je bil Stojan Petrinja , ki me je tudi potegnil v rokomet. Potem so bili tu še Boris Vidmar, Igor Poklar, Vojko Lazar, Fredi Radojković, Bojan Čotar, Vlado Hrvatin, Borut Hren, Sebastjan Podbregar , celo sedanji selektor Boris Denič me je vodil, ko sem igral na evropskem univerzitetnem prvenstvu v Nišu. Verjetno sem še koga pozabil.”

> Komu predajate štafeto?

“Štafeto bi predal trenerju Stojanu Petrinji. Zanima me, kakšna je razlika med današnjimi mladimi rokometaši in tistimi, na primer iz moje generacije, ki jih je treniral v preteklosti?”

SANDI JERMAN