MOK le ni povsem podlegel pohlepu
Cene televizijskih pravic za športne dogodke so po letu 2000 dobile pospešek, v zadnjih desetih letih pa so poletele v nebo. Pri nas se to sprva ni poznalo, saj RTV Slovenija na tem področju skoraj ni imela konkurence. Z razmahom ponudbe kabelskih televizij in prihodom specializiranih športnih programov pa se je vse postavilo na glavo.
LOZANA > Sprva sta za športne TV pravice v Sloveniji tekmovala RTV Slovenija in zasebna medijska hiša Pro plus s programoma Pop TV in Kanal A. Prva zmaga slednjih so bile pravice za svetovno nogometno prvenstvo leta 2002. Pozneje so se v boj vključili drugi večji igralci, lastniki športnih programov v več državah, ki so pravice za prenose kupili za več držav skupaj. V prvi vrsti je to United Media Group, lastnik Sportkluba, zadnja leta mu sledi Arena sport, medijski projekt Telekoma Srbije oziroma srbske vladajoče politike, uperjen proti lastnikom Sportkluba. Proti njima RTV in Pro plus praktično nista imela nobene možnosti za resno tekmo za mnoga športna tekmovanja.
Ne le RTV Slovenija, tudi veliki evropski javni servisi so začeli izgubljati velike športne dogodke, a so imeli vsaj trdno zagotovljene pravice za olimpijske igre. Vendar je tudi Mednarodni olimpijske komite (MOK) pokleknil pred zasebnim kapitalom. TV mreža Discovery, del ameriške multinacionalke Warner Bros (WB), ki obvladuje tudi Eurosport, je leta 2015 odkupila pravice za vse platforme za poletne in zimske igre 2016 (Rio de Janiero), 2018 (Pjongčang), 2020 (Tokio), 2022 (Peking) in 2024 (Pariz). Odšteli so 1,3 milijarde evrov, a se niso osrečili. Pričakovali so, da bodo zaslužili s preprodajo pravic javnim servisom, toda ti so bili prenose pripravljeni kupiti po nižjih cenah ali pa samo omejeno število ur. Zato so se zdaj pri WB odločili za partnerstvo in se za medijske pravice prenosov olimpijskih iger med letoma 2026 in 2032 povezali z Evropsko javno mrežo radiotelevizij EBU, katere del je tudi RTV Slovenija. Prenosi bodo prek zemeljskih oddajnikov na voljo brezplačno.
Italijanski primer
Italijanska Rai, sicer ena največjih javnih RTV v Evropi, je za lansko zimsko olimpiado v Pekingu in igre prihodnje leto v Parizu po dolgih pogajanjih Discoveryju odštela 80 milijonov evrov, ob tem pa dobila še pravice za nekatera kolesarska tekmovanja. Iz Pekinga so prenašali 100 ur tekmovanj, iz Pariza jih bodo 360 ur. Američani so pričakovali, da bodo iztržili krepko več kot 100 milijonov evrov, vendar se je bila na koncu v Italiji pripravljena pogajati le Rai.
Slovenski gledalci bodo prek javne RTV lahko spremljali prenose ZOI 2026 v Cortini in še nedoločenih leta 2030 ter poletnih OI 2028 v Los Angelesu in Brisbaneu leta 2032. EBU bo deležna tudi pravic za nekatere druge športne dogodke, kot so svetovno prvenstvo v atletiki, francoski Tour in španska Vuelta, ki so v lasti Discoveryja. Vrednost pogodbe ni javno objavljena, po poročanju tujih medijev bodo zanjo odšteli približno 1,3 milijarde evrov. Torej toliko, kot je pred leti Moku plačal sam Discovery, zdaj pa si bo stroške delil z evropskimi javnimi mrežami.
Predsednik Moka Thomas Bach je povedal, da dogovor pomeni, da bo v omenjenem obdobju ob večji dostopnosti prenosov OI v Evropi stabilno tudi financiranje športa, saj Mok 90 odstotkov dohodkov preusmeri športnim organizacijam in športnikom. Članice EBU bodo imele na voljo najmanj 200 ur prenosov več kot doslej za poletne OI in več kot 100 ur zimskih OI.