Na Mašunu je veteran Miro Vogrič presenetil “mladince”
Medtem ko je v soboto celo ob morju deževalo, so si na Mašunu v snežniških gozdovih privoščili sončen tekaški popoldan. Kristina Bele je zmagala še tretjič. Pripišimo ji “het trik”, tako kot nogometašu za tri zaporedne gole na eni tekmi.
TEK> Knežani so izkušeni organizatorji, ki znajo na Mašunu dobro poskrbeti za tekače. Toda kaže, da jim moči zmanjkuje, saj Vojko Mihelj, ki ima s Stojanom Bilcem v rokah vajeti prireditve, napoveduje: “13 je sicer srečna številka, koliko bo srečna za naše društvo, pa bomo še videli. Ne gre več, pri organizaciji bo treba nekaj spremeniti. Če ne bodo prevzeli mladi, zna biti konec.” Letos so tek še izpeljali, vendar samo za odrasle (in peščico predšolskih otrok), ne pa tudi za šolarje. Kot običajno so tudi letos pazili na okolje, saj v akciji Športne unije kandidirajo za naziv okolju prijazne prireditve.
Na 13. Kneškem teku, ki ga je pripravil PIŠKOTEK iz Knežaka, so gostili 109 tekačev in pohodnikov, najhitrejši na 12-kilometrski progi pa so bili: moški: 1. Jernej Šemrov (Kladivar) 41:27.8, 2. Aljoša Smolnikar (Tekaški forum) 42:05.5, 3. Miro Vogrič (Filipides) 43:11.6; ženske: 1. Kristina Bele (AK Pivka) 51:08.3, 2. Sergeja Lipušček (Idrija) 51:28.0, 3. Jana KotarIlijaš (Filipides) 53:35.2.
Polona Gričar je letos prvič prišla na katerega od primorskih tekov, sicer pa je v prejšnjih letih že tekla po primorskih progah. Na pristavi Mašun je bila v soboto dovolj zgodaj, da je dobila startno številko 1. Tudi na stopničke je stopila, sicer ne na najvišjo, toda s časom, ki je bil krepko pod uro, je na 12-kilometrski progi osvojila srebro v svoji kategoriji in peto v absolutni razvrstitvi žensk. “Tečem takrat, ko imam čas, zanimam se tudi za gorske teke. Današnja proga mi je zelo všeč, precej bolj kot asfalt; pa tudi ta kraj je lep. S proge sem videla gradič, moram si ga še ogledati. Izziv so mi različni teki, na katerih še nisem bila, tečem iz užitka, s časi pa se ne obremenjujem. Prijavila sem se za gorski maraton, me martra firbec, kako se preteče takšno progo. Ne bo težav, za cilj sem si postavila čas med petimi in šestimi urami. Letos sem namreč že tekla 12 ur Rekorda Šmarne gore. Več kot osem ur, kar je limit maratona, pa tako ne morem reči, ker moj Garmin beleži samo čase do osem ur,” se je pošalila Ljubljančanka. Dela kot prodajalka športnih copat in se na športno obutev spozna, tako da jo sotekači lahko pocukajo za rokav za kakšen nasvet (v kateri trgovini je zaposlena, pa ne smemo zapisati).
Na Mašunu je šokiral Miro Vogrič, 53-letni veteran iz Vrtojbe, koordinator PPT, štirikratni zmagovalec tega pokala. Kljub temu, da ga nekaj časa ni bilo videti na primorskih tekih, je odtekel briljantno, pametno je razporedil moči in pobral bron, pri tem pa za seboj pustil veliko mlajše odlične tekače. V deseterici se je znašel (na 6. mestu) še Postojnčan Robert Petrovčič, prav tako kot Vogrič letnik 1958. Svoj Še pomnite, tovariši je Miro skušal pojasniti: “V sredo sem naredil nekaj intervalov. Zadnje čase pretečem po 40 kilometrov na teden, res pa je, da sem pozimi turno smučal in da tudi kolesarim. Vsak dan nekaj počnem. Ta proga je zahtevna, klanec na osmem kilometru ni kratek, nanj se moraš pripraviti. Ne smeš dovoliti, da se skuriš, ker potem na spustu v zadnjih treh kilometrih ne boš zdržal. To se mi je pred leti že zgodilo,” je razkril svojo mašunsko izkušnjo.
Med ženskami se je ponovilo že dvakrat videno: zmaga Trnjanke Kristine Bele pred Idrijčanko Sergejo Lipušček in Nogovoričanko Jano Kotar Ilijaš. V primerjavi s Petelinjskim tekom je bila Kristinina prednost tokrat nekoliko skromnejša.
V skupini italijanskih tekačev je bila tudi Katia Zotti iz Ronk (Ronchi dei Legionari). Tudi ona je stopila na stopničke (bron v kategoriji), in tudi ona se ne zadovolji s tekom, v prostem času še pleše in kolesari. “Že lani sem v Sloveniji odtekla nekaj tekov. Tu je čudovito, okolica je prekrasna, odtehta pot iz Ronk. Ne tečem prav dolgo, dve, tri leta, s časom, ki sem ga dosegla, (1:03) sem zadovoljna, kajti proga je težavna. Toda po gozdu je laže teči, občutiš manj napora. Komaj čakam, da pridem naslednjič sem,” je pripovedovala Katia, članica nedavno ustanovljene gorskotekaške sekcije kluba Evinrude.
Novogoričana Mateja Gabrijelčiča je tudi tokrat spremljala Jasna Lenar (na vprašanje, ali sta poročena, se zasmeje: “Ne še!”). Medtem ko je Matej tekel na daljši progi za točke PPT, je Jasna oddelala trikilometrsko progo, namenjeno manj pripravljenim tekačem. Matej že polno desetletje teče na primorskih in drugih tekih, letos pa svoje dosežke popravlja kot na tekočem traku. Izgubil je nekaj kilogramov, in s kilogrami odhajajo minute. Tudi Jasna se, tako se zdi, počasi vse bolj ogreva za tek. “Na daljše teke raje ne grem, bi bil preslab rezultat. Če pa je tek krajši, do pet kilometrov, grem teč. Moram reči, da je tek zame primerna stvar, a moraš si vzeti čas za trening med tednom. Včasih greva z Matejem skupaj v Panovec, kjer potem lahko tečeva vsak svoj tempo. Počasi bom podaljševala teke, to poletje bom skušala zbrati malo več volje; morda me bo pa potegnilo,” pove z nasmeškom. Matej nima odgovora na vprašanje, zakaj teče. “Razmišljam, ne vem še. Ampak odveč mi vsekakor ni.”
VENČESLAV JAPELJ
