Najhitrejši polmaraton
Na startu in cilju je sijalo sonce, vmes pa je bilo 20 kilometrov mrzle megle. Deževali so samo osebni rekordi. Prvega je zabeležil zmagovalec iz Domžal. Palmanova je standard, zatrjuje Aleksandra Fortin.
PALMANOVA> Polmaraton mesta Palmanova je postala obvezna postaja slovenskih dolgoprogašev ob koncu sezone. Tamkajšnja proga je sicer vseskozi asfaltirana in dolgočasna, vasice, skozi katere tekači tečejo, pa so si na las podobne, toda to je eden najhitrejših polmaratonov v tem koncu Evrope. V nedeljo je bil na njem najhitrejši Slovenec Peter Kastelic, tretja med ženskami pa je bila Novogoričanka Aleksandra Fortin, najhitrejša Slovenka.
V Palmanovi, devetokratki protiturški trdnjavi, ki ni tako zelo stara, kot se komu zdi (zgradili so jo konec 16. stoletja Benečani), iz leta v leto naštejejo več tekačev, za Italijani pa so najštevilnejši Slovenci. Tekači so na Velikem trgu letos prvič startali na dve strani, koloni pa sta se po dobrem kilometru zlili v eno. Na cilj je prispelo rekordnih 2763 tekačev, prijavljenih pa jih je bilo več kot 3000.
Mestece, do nedavnega bolj znano kot trgovsko središče, tekači preplavijo, konec polmaratona pa ga tudi obarvajo z oblačili, ki jim jih nameni organizator. Lani so bile to ognjeno oranžne felpe s kapucami, letos rdeče majice z dolgimi rokavi, ki jih je dopolnjeval moder večnamenski kos oblačila (lahko greje glavo, roke, noge ...). V kombinaciji z belo barvo ta oprava lahko deluje kot slovenska trobojnica. Slovenci, katerih število počasi leze proti tisočici, med njimi so Primorci polnoštevilni, so se tokrat v Palmanovo pripeljali še z nekaj avtobusi več. S seboj so pripeljali zmagovalca. Peter Kastelic, član atletskega kluba iz Domžal, je po atletskem poklicu srednjeprogaš, na Primorskem pa smo ga videli zmagati že na gorskih tekih in krosih. Tokrat je presenetil z odličnim izidom tudi na 21-kilometrski progi. Hitrosti mu ne manjka, in čeprav čas 1:08:39 (če razpolagamo s pravimi podatki, je to njegov osebni rekord) še ni vrhunski, se zna zgoditi, da bo to nova specialnost 28-letnega atleta. Peter je športni novinar, najhitrejši slovenski predstavnik sedme sile.
Najboljši Primorec je bil Tomaž Ferjančič iz Podnanosa na 17. mestu, član ŠD Nanos-K2 sport (1:13:40). Tudi tretjeuvrščena Aleksandra Fortin, večkratna zmagovalka primorskih pokalnih tekov, je članica društva iz Podnanosa. Njen čas je bil 1:22:55, za deset sekund je zgrešila osebni rekord, ki pa ga niti ni napadala. “Tekla sem enakomerno, v drugi polovici sem imela dober tempo. Lahko bi bila druga, kajti v zadnjem kilometru me je ena od tekmic prehitela. Mi je kar žal, a kaj hočem. Res sem tekla blizu osebnega rekorda, a na tem teku nisem imela velikih pričakovanj, tekla sem po občutku,” je povedala Novogoričanka. Na vprašanje, kakšna se ji zdi organizacija in zakaj je na tem teku toliko Slovencev, pa je odgovorila: “Organizacija in vzdušje sta dobra, prijetna. Slovenci pridemo, ker je Palmanova blizu, tečeš po ravnini in tu pade veliko osebnih rekordov. Palmanova je standard.” Aleksandra si želi v naslednjem letu, ko bo praznovala 40. rojstni dan, izboljšati osebne rekorde na polmaratonski in maratonski razdalji, volje in energije pa ji kljub obveznostim v družini in zahtevnemu urniku na delovnem mestu v Hitu ne zmanjka.
Zmagovalka je bila Paola Mariotti (Atletica Brugnera Friulintagli, 1:21:04). Na stopničkah je bila še ena Primorka, Jana Bratina (1:31:02), tretja v kategoriji B.
Kraševec Borut Lunder (ŠD 3šport) je bil, tako kot Aleksandra, že tudi primorski pokalni zmagovalec, zadnja leta pa se posveča triatlonu. Teče brezkompromisno, in tako je bilo tudi v Palmanovi. “Na začetku sem se malo zaletel, tempo je bil štiri minute za kilometer. Tako je šlo do desetega kilometra, potem pa me je začel boleti želodec moral sem se ustaviti in izprazniti. Počakal sem klubskega kolega Boštjana Tominca in naprej sva tekla skupaj.” Na cilj sta pritekla v dobri uri in pol (mimogrede, dve minuti za nekdanjim kolesarjem Valterjem Bončo). Boštjan Tominc je poročilo klubskega kolega dopolnil: “Z Borutom sva startala skupaj, le da sem jaz tekel tempo 4.30 za kilometer in počasi pospeševal. Na 15. kilometru sem ga spet srečal in začel je priganjati, tako da sem tempo dvignil na 4.15. Tako sva tudi na cilj prišla skupaj.”
Izolan Vojko Maver je tekel v posebni družbi. Na hlačkah je imel natisnjena napisa Društvo maratoncev Lojzka, Izola in Razdalje so nam v veselje (dvojezično). Gre za prav posebno, unikatno “društvo” z enim samim članom - in eno prav posebno simpatizerko, smo izvedeli. Vojko je še povedal: “Maratoni, mali ali veliki, so vedno posebno doživetje. Na vseh preskušaš svoje moči in sposobnosti, in ko prideš na cilj, je to nekaj najlepšega, da pretečeš 21 ali 42 kilometrov. Danes je bilo fantastično, tekel sem brez težav, edino na 18. kilometru sem imel majhno krizo.”
Letos so protokol razglasitve zmagovalcev spremenili, najboljše so nagradili kmalu po prihodu na cilj, ko je bila večina tekačev še na progi.
VENČESLAV JAPELJ
