Največja nevarnost so navijači
Po 14 letih zdomstva se je v matični klub Salonit Anhovo vrnil 34-letni napadalec Saša Gadnik. V zadnjih dveh sezonah si je dober kruh služil v Libiji, Libanonu in Kuvajtu. Resnično nevarnost so zanj predstavljali le vročekrvni navijači.
KANAL > Kljub zrelim letom in velikemu številu odigranih tekem v Evropi, Aziji in Afriki, je Saša Gadnik, z za napadalca skromnimi 193 centimetri, zaradi izjemnega odriva in težke roke še vedno spoštovanja vreden tekmec, kar je na nedavni pripravljalni tekmi Salonita občutil tudi državni prvak ACH Volley.
Vsekakor pogumni Novogoričan (v arabskem svetu se je gibal tudi v času tamkajšnje revolucionarne pomladi s številnimi nemiri) domov ni prišel zaključit kariere: “Še vedno se počutim dobro. Iz arabskega sveta, ki sem ga dodobra spoznal, prihajajo zanimive ponudbe in ko bo kakšna prava, bom spet odpotoval. Do takrat pa bom z veseljem pomagal klubu, kjer sem se naučil igrati odbojko. Fantje so prava mešanica izkušenj in mladosti in bodo konkurenčni vsem, razen ACH Volleyu, ki bo kot edina prava slovenska profesionalna ekipa na dolgi rok gotovo uveljavila prednost dvakrat obsežnejšega kakovostnega dela.“
Gadnik si je nekaj mesecev aktivnega počita v domovini že zelo želel, saj je imel za sabo dve zelo dolgi sezoni, v kateri je v treh državah igral za tri klube: “Pravzaprav sem pričakoval, da bom dve sezoni v Libiji, kjer smo bili lani z Al Ahlyjem državni podprvaki. V odbojko se tam veliko vlaga. Plačilo je včasih neredno, vendar dobro. Za igralce je odlično poskrbljeno. Bival sem v vrhunskih hotelih, na priprave pa smo odhajali v obmorska letovišča v Tunizijo, Maroko in Turčijo, vendar pa se je ob koncu lanske sezone zapletlo. Zaradi hudih navijaških izgredov so prvenstvo v sezoni 2014/2015 odpovedali in sem odšel v Libanon, vendar kaže, da letos prvenstvo spet bo. Mogoče se bom spet odpravil v Libijo,“ je po nedavnem treningu v Kanalu povedal Gadnik.
Vojna v Bengaziju
Čeprav uslužbenci najboljših arabskih klubov skrbijo, da se evropski igralci na daleč izogibajo nevarnim predelom mest in države, pa v Libiji vendarle ni tako kot v Evropi, je pripovedoval Novogoričan: “Zaradi varnosti je libijska liga organizirana turnirsko v izbranih skrbno varovanih dvoranah, čim bliže najboljšim hotelom. Kljub temu zna biti včasih nevarno - pa ne zaradi kriminala, temveč zaradi zelo vročekrvnih navijačev, ki vdirajo na igrišče, zapirajo pot avtobusom in se celo povzpnejo na njihove strehe. Najhuje je bilo v Bengaziju. Sovraštvo med navijači iz Tripolija, od koder smo prihajali mi, in Bengazija, je takšno ali pa še hujše kot politično. Bengaška regija, ki je z nafto najbogatejša, se namreč želi odcepiti od države. Nam so navijači tamkajšnjega kluba pošiljajo grozilna pisma, na avtobus pa so celo streljali. Iz hotela se nismo upali niti premakniti, eden od soigralcev si je priskrbel kar puško.”
Libija se je sicer po občutkih našega sogovornika izkopala iz najhujšega. Povsod se gradi, denar iz Evrope spet prihaja, ljudje pa so večinoma prijazni do tujcev. Težava ostaja varnost. Najbolj pogosti so ropi trgovin.
Novogoričan Saša Gadnik ima za sabo izjemno pestro 13-letno zdomsko kariero. Iz Salonita je odšel v Italijo, kjer je igral za Cremo, Spoleto, Bergamo in Gioia del Colle. Nadaljeval je v polarnem ruskem Surgutu. Vsezoni 2008/2009 je bil član ACH Volleya. Od tam se je preselil v Združene arabske emirate (Al Wasl iz Dubaja) in nato v iranski Mashhad. Leta 2013 je s tunizijskim Sfaxom postal afriški prvak. Lansko in letošnje leto je igral za libijski Al Ahly, za libanonsko Halato in za kuvajtski Al Sahel.
Libanon niso le begunci
V Libanonu je Saša Gadnik pol minule sezone odigral za Halato, spomladi pa je za tekme arabskega pokala okrepil kuvajtsko ekipo Al Sahel. V Libanonu si je dodobra odpočil od libijskega kaosa: “V nasprotju s tem, kar kažejo naša televizijska poročila, je v večjem delu Libanona vzdušje povsem evropsko. Večina ljudi živi ob sredozemski obali - v Bejrutu in v bližnjih mestih. Tam imajo sedež tudi vsi odbojkarski ligaši. Ljudje govorijo po več jezikov, mesta so urejena, na voljo so številne restavracije z zelo okusno hrano. Celo svinjino se da dobiti. Najboljše so v hribih, na smučišču, več kot 3000 metrov visoko, kamor se odpraviš z obale v kratkih hlačah, ko izstopiš iz avta v sneg, pa moraš vzeti bundo. Le z infrastruktura je šibka. Tako v povprečju dvakrat dnevno za nekaj časa zmanjka električnega toka. Revščine in beguncev ob obali skoraj ne vidiš, ker je to vse skoncentrirano ob sirski meji, tamkajšnje območje pa je blokirano.”
S Halato se je Gadnik prebil v končnico za šest najboljših, po tem pa je dobil ponudbo, da spomladi zaigra za kuvajtski Al Sahel. Tam je pravzaprav le podpisal pogodbo in se spoznal z moštvom, saj je arabski pokal letos v celoti potekal v Kairu: “Turnir za 32 ekip - državnih prvakov in podprvakov iz arabskih držav - se je odvijal v treh dvoranah v Kairu. Na vrhu so bile ekipe iz Egipta, Katarja in Bahreina. Mi smo končali kot deveti, kar je bil za napol amatersko ekip lep dosežek. Na tekmovanje imam lepe spomine, ker je bilo vse zelo umirjeno. Živeli smo v urejenem predelu blizu letališča, organizirali so nam tudi izlete do znamenitosti. Še največji napor je bila enourna vožnja po 25 milijonskem Kairu do dvorane. To je v tamkajšnjem prometnem kaosu prava avantura. Niti pomislil nisem, da bi tam sam poskusil voziti.”
IGOR MUŠIČ
