“Napiši, da je Asim car!”
“Tako pa ne bo šlo, ne bo prišel do cilja,” je za Asima Kaltaka menil kasnejši zmagovalec ultramaratona po trasi proge Porečanke Lojze Primožič. A mu je Izolan v nadaljevanju še najbolj dihal za ovratnik.
ISTRA> Po treh letih priprav je organizatorju rekreativnih prireditev v hrvaški Istri Predragu Živkoviću v nedeljo uspelo izpeljati ultramaraton po progi nekdanje Porečanke od Trsta do Vižinade. Tekmovalci so kolesarili in tekli, kljub temu, da je zmagal Škofjeločan Lojze Primožič (8:55:13), pa je največ občudovanja požel 55-letni Izolan Asim Kaltak, ki je 107 kilometrov pretekel v nekaj več kot devetih urah in osvojil absolutno drugo mesto.
Pred 110 leti se je 1. aprila ob 5.05 iz Buj proti Trstu napotil prvi vlak na pravkat dokončani 123-kilometrski ozkotirni železnici Trst-Poreč. V nedeljo se je za 20 kilometrov krajše proge od Trsta do Vižinade lotilo 44 kolesarjev in 22 tekačev. Za hitrostjo vlaka niso prav veliko zaostajali ne kolesarji na gorskih kolesih ne tekači (potniški vlak je pred stoletjem vozil šest do sedem ur, tovorni pa osem).
Na trasi Porečanke, Poti zdravja in prijateljstva, je bilo v nedeljo veliko prometa. Ob Kulinaričnem pohodu istrskih dobrot s 1428 prijavljenimi udeleženci (temu bi morali dodati številne slepe potnike) je po slovenski trasi med Sečovljami in Škofijami teklo 35 Urbanih tekačev, od katerih jih je 15 preteklo vseh 33 kilometrov. Najstarejši med njimi je bil 74-letni Ivan iz Škofje Loke, najmlajši (seveda v vozičku) pa še ne leto dni stari Oskar.
V Trstu, pri železničarskem muzeju, organizatorju v nedeljo starta ni uspelo opraviti točno ob 5.05, zaradi zamude avtobusa z udeleženci iz hrvaške Istre so se na pot v burji in temi podali 25 minut kasneje. Vendar pa to razpoloženja na startu ni kvarilo. Znak za začetek je dal v sto let staro uniformo oblečeni vlakovni odpravnik z medeninastim pihalom, potem ko je neutrudno poziral za zgodovinske fotografije.
Prve kilometre je izolski zidar Asim Kaltak premagoval v času 4:05 in Gorenjec Lojze Primožič, tačas vodilni slovenski ultramaratonec, je zmajeval z glavo: “Tako pa ne bo šlo, ne bo prišel do cilja.” Pa je Asim samo odganjal mraz; ko se je dodobra ogrel in ko je temperatura z nastopom jutra zrasla, se je umiril in prišel do cilja. Na domači, istrski progi mu je uspel več kot odličen dosežek. Veteran je zaostal le za 43-letnim Primožičem, na tretje mesto je potisnil celo 33-letnega Boštjana Urankarja, še enega odličnega ultramaratonca.
Lojze je bil po 107 pretečenih kilometrih s 1200 metri višinskih razlik kar zdelan, še bolj pa so bili na koncu z močmi tisti, ki so mu sledili z občutnimi zaostanki. Pa vendar je bila njegova prva izjava pohvala šefu ultramaratona: “Predrag, moram te pohvaliti. Nikoli še nisem tekel po tako dobro označenim progi s tako dobro založenimi okrepčevalnicami!” Hrvaški teki so znani po tem, da organizacijsko niso ravno bleščeči, tokrat pa je bilo drugače, s čimer so se strinjali tudi drugi tekmovalci. Primožič, proslavljeni udeleženec Ultrabalatona (212 kilometrov), Špartatlona (246), Transslovenije ... je takoj nato že lahko podal tehnično oceno: “Strašno težka proga, najzahtevnejša od vseh, ki sem jih pretekel. Kar zadeva konfiguracijo terena bi to bila lahko že trail tekma, gorski tekači bi tu imeli lepo prednost. Makadam je bil katastrofalen, nisi imel kam stopiti, v predorih pa je šlo korak po korak. Zato pa sta bila organizacija in razgled b. p.”
Ko se mu je na cilju pridružil Kaltak, pa je zmagovalec avtorju teh vrstic namignil: “Če boš kaj napisal, napiši, da je Asim car. Pri teh letih!”
Medtem ko je hčerka skrbela za napitek, je Kaltak, ves bel od izločene soli, za PN zbrano poročal: “Makadam je zelo grob in zadnjih deset kilometrov sem iskal samo mehak teren, da ne bi bilo treba stopati na kamne. Sto kilometrov Firenc sem naredil dvakrat, enkrat sem tam odstopil, to je moj tretji stokilometrski tek. Nisem veliko treniral, začel sem z novim letom. Potem je prišel mrzli februar, staknil sem 15 dni gripe, ki me je precej izčrpala, in šele v marcu sem lahko normalno treniral. Ob tem sem seveda delal, kolikor se moral (to pomeni zelo veliko, vedo povedati Izolani; op. a.), tako da nisem bil spočit.”
Kakšen podvig mu je uspel, bo Izolan najbrž spoznaval še nekaj časa, prvi dokaz za to pa je sledil nekaj minut po njegovem prihodu v cilj, ko mu je sledil Urankar. 33-letni Gorenjec je po najhujšem vzponu na zadnjih kilometrih od Livad do Vižinade cilj prečkal v transu in je šele čez čas dojel, da je konec: “Ne morem verjeti, da sem v cilju, prepričan sem bil, da je še najmanj deset kilometrov,” so bile njegove prve besede.
Med tekmovalci je bilo največ Slovencev. Jedro kolesarske udeležbe (tekmovalnost je bila med njimi precej bolj umirjena kot med tekači) so tvorili člani kolesarskega odseka Obalnega planinskega društva. Njihov vodja Aldo Zubin je povedal: “V naši skupini nas je 19, močna pa je še zasedba ekipe Slo-Istra MTB foruma s kakšnimi osmimi kolesarji. Bilo je še kar naporno. Začelo se je v mrazu, potem se je otoplilo. Burja nam je kar precej nagajala. Podlaga je bila zlasti na vzponu iz Livad groba in težavna. Pa tudi sicer sto kilometrov z gorskim kolesom ni kar tako. Vendar je bilo kolesarjenje v primerjavi s tekom igraje lahko. Občudujemo tekače. Sami nismo imeli nobenih težav, skupina je bila kar usklajena.”
Predrag Živković napoveduje, da bodo ultramaraton pripravili tudi prihodnje leto in da bo postal tradicionalen. Že naslednjič ga bodo verjetno speljali po celotni trasi, do Poreča (“če bo mesto Poreč, čigar ime nosimo, pokazal interes”). Očeta ultramaratona smo zaprosili še za obrazložitev dolgega in nekoliko enigmatičnega imena prireditve 1. Mednarodni SF Essence ultra maraton Draga Parencana, Pot zdravja in prijateljstva. Tako je bilo zamišljeno: “Gre tako rekoč za znanstveno fantastiko; udeležencem jamčimo dosmrtno hipnozo z razgledom po Istri, in to maksimalno originalno, esencialno.”
Po prvi izvedbi ultramaratona lahko ugibamo o nadaljevanju: 110-letnici Porečanke bo sledila podobno zanimiva 111-letnica, potem pa bo Hrvaška že v Evropski uniji in - tako kot v rajnki Avsto-Ogrski - med Trstom in Porečem ne bo meja.
Ko že omenjamo mejo, dodajmo opazko zmagovalca Lojzeta Primožiča: “Na slovensko-hrvaški meji se mi ni bilo treba ustavljati pri Hrvatih, rekli so samo: 'Dobro, teci'. Slovencem pa sem moral pokazati osebno izkaznico.”
VENČESLAV JAPELJ
