Naš športnik: simbol športne in primorske pripadnosti (FOTO)
Zgodovina se ponavlja. Tudi pri športnih izborih. Potem ko so kolesar Tadej Pogačar, športna plezalka Janja Garnbret in slovenski nogometaši ubranili primat na državni ravni, so tudi na prireditvi Naš športnik, ki izpostavlja primorske športne dosežke in presežke na obeh straneh meje, tako kot leto poprej vrh krojili kajtar Toni Vodišek, judoistka Andreja Leški in rokometašice Mlinotesta. V Boljuncu oziroma Dolini pri Trstu so se iskreno razveselili priznanj tako kot ostali nominiranci oziroma tisti, ki so se v njihovem imenu udeležili svečane razglasitve.
BOLJUNEC > Pri športnih izborih je pač tako, da je tudi ob koncih leta težko zvabiti najboljše na kup. Idealnega termina v vse bolj zgoščenem - ne le vadbenem in tekmovalnem - koledarju, ki ga zahtevata lov za športno vrhunskostjo ter profesionalizem pri izpolnjevanju takšnih in drugačnih obveznosti, ni. Pri tem je treba imeti tudi nekaj sreče. In v tokratnem izboru s(m)o jo gostitelji, prireditelji in žiranti imeli.
V Boljunec so po priznanje osebno prišli vsi zmagovalci izbora, kar ni bilo samoumevno. Toni Vodišek je za en večer s spremljevalko prekinil družinske počitnice v Dolomitih, kjer po operaciji kolena to zimo seveda ne more uživati na belih strminah, a pri tovrstnih rehabilitacijah je običajno tako, da se počasi daleč pride. In Vodišek je takoj po srebrnem odličju v Parizu že začel pogledovati proti Los Angelesu, kjer bodo leta 2028 naslednje olimpijske igre.
Športni razpleti so včasih tudi kruti in niso vedno pravični, a letošnjemu izboru Naš športnik bi ob prejemnikih najvišjih priznanj težko oporekali.
Sreča v nesreči
“Gremo naprej, gremo po zlato,” je svoje vodilo tudi na odru občinskega gledališča France Prešeren v Boljuncu ponovil ponosni Koprčan, ki mu energije ne zmanjka. Niti za mikrofoni oziroma pred kamerami. Kdo ve, kje bo leteči Toni čez leto dni. Morda bo že preizkušal regatno polje v Kaliforniji. Operacije nikdar niso prijetne, svojevrstna športna sreča v nesreči pa je, če jih lahko opraviš v mrtvem delu sezone, ko je že izpolnjen glavni cilj, ki si se mu posvečal štiri leta.
Vodišek torej pozna pot do uspeha, v Los Angelesu bo star 28 let, kolikor jih šteje Andreja Leški, ki je v Parizu uresničila olimpijske sanje. Temelje je lani v tem času postavljala na Japonskem. Na prireditev Naš športnik v domači Koper se je tako javila prek videopovezave, v soju žarometov pa je bila mama Irena Leški, ki je tako v hčerkinem imenu prejemala priznanja.
Skupaj že 40 let
Kot je zapisano na spletni strani slosport.org, je bila športna redakcija Primorskega dnevnika leta 1971 pobudnik akcije za anketo najboljšega slovenskega športnika v Italiji. Zbirali pa so izključno slovenskega športnika v slovenskem društvu. Pobuda je dobila tako razsežnost, da so k njej pristopili najprej Radio Trst A, nato še ostali naši mediji s Primorske (Novi Matajur, Primorske novice, Radio in TV Koper-Capodistria) in se je preimenovala v Naš športnik. Skupne prireditve se od leta 1984 vrstijo izmenično na obeh straneh meje.
Nasmeh in kitara
Andrejina starša sta se to pot pomaknila v drugo vrsto, a zato nista nič manj zavzeto pospremila prireditve, v kateri je ena glavnih vlog na odru pripadla zlati judoistki, ki je ob spremljavi glasbene skupine Gedore pokazala, da se dobro znajde tudi s kitaro. Nasploh se zdi, da Andreji nobena stvar ni tuja. Navsezadnje mora biti tudi pri judu še kako prisotna usklajenost uma in telesa.
Nasmeh sicer ostaja Andrejin zaščitni znak. Tako je bilo tudi v četrtek, ko je iz Ljubljane, ki je medtem postala kar njen prvi (športni) dom, prišla na prireditev v Boljunec. “December je vesel in tudi pester, saj se vrstijo različne prireditve, na katere me vabijo, zato sem kar tempirana na uro. Tudi to pot je šlo na tesno. Mi je pa vedno prijetno v lokalnem okolju, kjer imam občutek, da si kar povrnem prepoznavni dialekt,” je povedala Andreja, ki je sicer imela na odru kar pestro žensko družbo.
Najbolj številčno so bile zastopane rokometašice. Tudi Andreja ima izkušnje v tem športu, navsezadnje je prav njena sestra Veronika Leški še nedavno branila barve ajdovskega Mlinotesta, ki je znova prejel najvišje priznanje med ekipami. Lovorike štejejo. Toliko bolj, če osvojiš pokalni naslov v konkurenci evropskega Krima. Navsezadnje je bil ajdovski delež nadvse opazen tudi na nedavnem evropskem prvenstvu, kjer je pomlajena slovenska reprezentanca pustila zelo dober vtis.
Več zdravja in manj poškodb
V Avstriji bi vidna vloga v novem slovenskem valu gotovo pripadla tudi Neni Černigoj, ki okreva po poškodbi in se bo v kratkem pridružila klubskim soigralkam pri treningih. “Ne le na domači sceni, tudi na evropskem parketu smo z Mlinotestom pokazale, da smo konkurenčne. Navsezadnje pa smo dvignile tudi slovenski pokal,” se je nazaj ozrla Nena Černigoj, ki si v novem letu kot velika večina športnikov želi v prvi vrsti čim več zdravja oziroma čim manj poškodb.
Športni razpleti so včasih tudi kruti in niso vedno pravični, a letošnjemu izboru Naš športnik bi ob prejemnikih najvišjih priznanj težko oporekali. Izvirno je svoj poklon in spoštovanje izbrancem izrazil trener nogometašev Kopra Oliver Bogatinov. Obenem veseli kakovostna širina, s katerimi so športniki novinarski komisiji otežili zožitev izbora na šest posameznikov oziroma ekip v treh kategorijah.
Tudi format prireditve, ki se je uveljavil v zadnjih letih, se zdi prav posrečen. Lahko rečemo, da ima vse, kar imajo veliki, a s pravo mero humorja, igrivosti in pristnosti, za kar sta poskrbela tudi Evgen Ban in Tjaša Ruzzier, povezovalca četrtkovega dogodka, pri katerem brez pripadnosti ne gre. Primorske in slovenske. V zamejstvu vedo včasih to še bolje kot v matični domovini.
