Nataša Bertok Margon: Včasih smo igrali s srcem

> Irena Čok vas sprašuje, če si ogledate kakšen obalni rokometni derbi?

“Ne samo derbije, ogledam si tudi druge tekme, včasih pa tudi kakšno cimosovo tekmo.”

> Navijate za Piran, kjer sedaj živite, ali za Burjo, za katero ste igrali vrsto let?

“Ne navijam za noben klub posebej, navijam za šport. Rada spremljam športne dogodke.”

> Kakšno razliko opažate med zdajšnjim rokometom in tistim iz vaših časov?

“Če si dobil novo opremo in žogo, je že bil dogodek. Zadnjih pet let moje kariere, tam od leta 1992 naprej, ko sem igrala v Burji in Olimpiji, so se že začele vrteti večje vsote, klubi so prejemali odškodnine. Igrati sem končala tik pred časi, ko je bilo denarja največ. Razlika je tudi v tem, da smo včasih igrali s srcem, željo in ljubeznijo do športa. Ne rečem, da danes tega ni, ampak je drugačne barve. Takrat smo se po porazu ali slabi igri zazrli vase in razmišljali, kako stvari spremeniti. Danes pa slaba igra lahko takoj pomeni izgubo sponzorja, nakup igralcev in zamenjavo trenerja. S prstom se kaže na druge, namesto da bi pometli pred svojim pragom.”

> Kako to, da ste po koncu kariere zapustili šport?

“Ko sem zadnja leta v Burji in nato v Olimpiji okusila profesionalni način dela, me rekreativno delo ni zadovoljilo. Dve leti sem še skušala igrati v Piranu, delo v upravi kluba me ni zanimalo, trenerskih ambicij nisem imela. Zato sem se odločila za poklic in za družino. Vzela sem si premor za tista leta, ko bosta dekleti rasli.”

> Ampak zadnje čase ste se vrnili v rokomet.

“V piranskem klubu pomagam kot fizioterapevtka, dekleta prihajajo v studio, kjer delam. Ob igrišču sem le ob pomembnih tekmah. Biti stalno na tekmah zahteva veliko časa, ki ga posvečam drugim zadevam.”

> Se bodo tudi vaši otroci, ki izhajajo iz športne družine, aktivno ukvarjali s športom?

“Deklici, starejša ima osem in pol, mlajša pa pet let, spodbujam, da se srečajo z različnimi disciplinami. Skušam jima vcepiti ljubezen do gibanja in srčno upam, da bosta to sprejeli. Ostalo bo pa njihova odločitev.”

> Starejša je torej že blizu odločitve.

“Kot mama zdaj nekoliko drugače gledam na šport, tudi z mojega poklicnega vidika. Bolj pomembno je, da otroka naučimo, da uživa v gibanju in da je to podlaga za naprej. Moti me, ker je že pri otrocih vse prežeto s tekmovalnim duhom. Rada bi, da imajo do športa spoštovanje, drugo pa bo njuna izbira.”

>> Robit Olimpija je leta 1987 postal prvi slovenski rokometni klub z evropskim pokalom v vitrini. Kakšni so spomini?

“Uh, bilo je zelo lepo. Zelo sem ponosna in vesela, da sem lahko okusila profesionalni šport. Bile smo zelo povezan kolektiv, z velikim srcem in voljo do dela. Prihod ukrajinskega trenerja Pavla Čumakova ter njegovih rojakinj Ire Korotkevič in Inne Dolgun je bila le še dodana vrednost.”

> Dolgo ste bili zvesti le Burji. Zakaj?

“Po osamosvojitvi se je začelo v Burji dobro delati. Dobili smo pravega trenerja vratark, v Sloveniji smo bile med prvimi štirimi klubi, igrala se je evropska liga.”

> Po poklicu ste višja fizioterapevtka. Koliko časa vam jemlje učenje ob napredku medicine?

“Opazno je, da vedno večji poudarek telesni moči jemlje svoj davek. Veliko časa namenim izpopolnjevanju znanja. Izboljšuje se tehnologija, uporabljajo se nove tehnike operacij, ampak tkivo rabi čas. Prek narave se ne da. Zdaj ob poškodbi lažje ohranimo telo v dobri kondiciji. Je pa težava, ker se skuša prehitevati naravni potek celjenja.”

> Komu predajate štafeto?

“Ani Rat iz Twirling kluba Piran. Zanima me, kako vidi razvoj te discipline?” ROK MAVER