Neizkoriščeni primorski viri
Zimske priprave tujih nogometnih moštev na Primorskem niso ravno pogoste. Gostovanje beograjskega Partizana v Portorožu je ponovno spodbudilo razmislek o (premajhnem) izkoristku športnega turizma pri nas.
NOVA GORICA> Primorska (Istra) se seveda ne more primerjati s prestižnimi lokacijami, kot je Dubaj, kamor denimo odhajajo moštva iz najmočnejših nogometnih lig, ki niti ne poznajo pravega zimskega premora. Umestne niso niti primerjave s površinsko precej večjo turško pokrajino Antalyjo, ki je v zadnjih letih prevzela primat v športnem turizmu. V ta del Turčije, ki se pozimi ponaša z višjimi temperaturami kot naša Obala, ekipe množično prihajajo na priprave.
Odpravo beograjskega Partizana, v kateri je tudi močno funkcionarsko zastopstvo, je teden dni gostil Grand hotel Metropol. V Portorožu, kjer se na splošno dobro počutijo, so bili črno-beli že pred dvema letoma, potekajo pa tudi pogovori, da bi se Beograjčani še vrnili oziroma bi postala slovenska Istra njihova tradicionalna pripravljalna baza pozimi. S travnato površino v Dekanih, kjer vadijo, so zelo zadovoljni, težavo pa predstavlja čas, ki ga porabijo vsak dan za priprave in vožnjo z avtobusom na prizorišče treninga. (Velike) ekipe si pač želijo vadbenih površin v neposredni bližini.
Turčija prevzela primat
Antalya se je specializirala za športni turizem. Izjemno razvita infrastruktura s hotelskimi kompleksi in seveda kopica igrišč v neposredni bližini so dali potreben pospešek promociji Turčije, ki tudi zaradi sprejemljivih cen privablja številne ekipe iz vse Evrope. Posledično se odpirajo možnosti igranja kopice močnih prijateljskih tekem, ki so tudi eden glavnih razlogov za pot v Turčijo. Antalya je v preteklih letih gostila tudi slovenske ekipe, letos se je v Turčiji mudil le Maribor. Državni prvaki so tudi sicer eni redkih pri nas, ki si lahko privoščijo tovrstne priprave. Olimpija, ki je prav tako več časa trenirala v tujini, se je tudi letos odločila za Španijo oziroma njeno južno obalo.
Preostali slovenski klubi so se večinoma odločili za priprave doma, v tujino pa so večinoma odšli na enodnevne izlete za igranje prijateljskih tekem. Novogoričani, ki so se pred leti pripravljali tudi že v Turčiji in Hercegovini, denimo spet prisegajo na (hrvaško) Istro. V preteklem tednu so se tako štiri dni mudili v Poreču, a niso imeli sreče ne z vremenom ne z razmočenimi igrišči. Prav športna infrastruktura je ena od glavnih primerjalnih prednosti, ki jih nudi hrvaški del Istre. Slovenska obala je v tem pogledu podhranjena. Drugi nič manj zanemarljiv dejavnik je tradicija. V hrvaško Istro se že vrsto let podajajo na priprave ekipe iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi iz sosednjih držav, ki bodo svoja prvenstva nadaljevala v naslednjih dneh. Klubi sicer ne sodijo med prvokategornike, a predstavljajo primerljive tekmece v pripravljalnem obdobju.
Rusi prihajajo
Vrsto let je bil primer negovanja tradicije koprski turnir z mednarodno udeležbo. Turnirja ni več, na Obali gostijo le še posamične prijateljske tekme s klubi, ki se običajno pripravljajo v hrvaški Istri. Partizan, ki se je teden dni mudil v Portorožu, je izjema, ki potrjuje pravilo. Gostovanje srbskega prvaka se je zgodilo nepričakovano, a je pokazalo, da je lahko tudi slovenska Istra s Portorožem, ki uživa turističen sloves in tudi ugled med športnimi akterji iz nekdanje Jugoslavije, privlačna. Pri tem se odpirajo možnosti tudi za nova tržišča v hitrem razvoju, kot so denimo tista iz nekdanje Sovjetske zveze.
Vse bolj bogato rusko pa tudi ukrajinsko prvenstvo imata zimski premor, ekipe pa iščejo toplejše kraje za priprave. Ob namestitvenem udobju iščejo predvsem spodobna igrišča za trening v neposredni bližini in seveda tudi primerljive oziroma kakovostne pripravljalne tekme. Prednost Slovenije je poleg slovanskega govornega področja majhnost oziroma kratke razdalje, zavoljo katerih se je možno hitro in brez večjih logističnih podvigov odpeljati na želeno lokacijo in odigrati prijateljsko tekmo.
ALEŠ SORTA