Nekdanja misica je odtekla svoje sanje
Metka Albreht, nezaustavljiva tekačica iz Postojne oziroma Ljubljane, nekdanja mis Slovenije, stilistka na Pop TV in Kanalu A, mama prvošolke Aline in partnerka 44-letnega Tomaža, je 6. novembra tekla newyorški maraton, svojega prvega. Za bralce PN je opisala to nepozabno tekaško dogodivščino.
LJUBLJANA> Občutki po pretečenem NY maratonu so nepopisni. Šele zdaj se jih začenjam temeljito zavedati.
Minilo je namreč eno leto, odkar sva si z Borutom Kreftom (Koprčan, ekonomist, tudi zagrizen maratonec, ustanovitelj dobrodelne fundacije Moya; pretekel je vseh pet “mega” svetovnih maratonov: Čikago, London, Berlin, Boston, New York, op. ur.) segla v roke in obljubila, da pretečem NY maraton. Borut je izkušen maratonec, ki me je celo leto vzpodbujal, mi svetoval in usmerjal moje treninge, zadnji mesec pa je z mano tudi nekajkrat pretekel 35 kilometrov, za kar si sama zagotovo ne bi vzela časa, ker je moj delovnik vselej prekratek. Za ta del pomembnih priprav tik pred odhodom v NY sem mu še posebej hvaležna. Brez njega ne bi zmogla.
Že prvi kontakt z organizatorji maratona me je presenetil ali - bolje - razblinil moja tesnobna predvidevanja o kilometrskih čakalnih kolonah na vsakem koraku. Kljub gromozanski gneči je prevzem startne številke, majice in darilne vrečke potekal hitro in brezhibno - vsega skupaj deset minut. Psihično sem se namreč pripravila, da bom tam visela vsaj tri do štiri ure. NY maratona se je vendarle udeležilo 47.000 ljudi!
Da je organizacija res popolna, sem se prepričala tudi na dan maratona. Zjutraj sem morala vstati že ob pol petih. Kljub zgodnji uri sem bila polna pričakovanj in zelo dobre volje, saj sem na ta dan čakala dobro leto - in ga končno dočakala. S trajektom, na katerem sem srečala slovenski par z Goriškega, ki sem ga spoznala že na Ljubljanskem maratonu, smo se skupaj odpeljali proti startu. Lepo je srečati svoje, domače ljudi in z njimi delite enake občutke o isti stvar. NY maratona se je udeležilo 39 Slovenk in Slovencev. Zamislim se in nasmešek na obrazu mi reče: tukaj smo, da odtečemo svoje sanje.
Tekači smo bili razporejeni v več con, glede na predhodne oziroma predvidene dosežene čase. Moja nočna mora zadnjih dni, kam na potrebo tik pred startom ali celo med tekom, se je razblinila v trenutku, ko sem prispela na start. Vecejev je bilo ogromno, gneče pa nikakršne. Kakšno prijetno presenečenje so nam pripravili organizatorji!
Američani te že na samem začetku častijo kot kralja. Napihnejo ti glavo, da se počutiš kot car že samo zato, ker si se maratona sploh udeležil. Na startu se je pelo in plesalo, adrenalin je brizgal vsenaokrog. Vsi smo bili dobre volje in pozitivno naravnani. Ko smo prečkali prvi most, se mi je skoraj zmešalo od prekrasnega razgleda. Nepopisna množica pisanih tekačev spredaj in zadaj, nad nami jasno modro nebo, pred nami pa prekrasen New York. Noro, nepopisno ... Nisem vedela ali naj tečem ali raje fotografiram. Ljudje ob progi so nas spodbujali, ploskali, peli, plesali. V živo si je maraton ogledalo več kot dva milijona ljudi, nabitih z emocijami in energijo. Opazila sem številne, ki so se od strastnega navijanja razjokali.
Prvih 28 kilometrov je minilo kot bi mignil, ko pa sem tekla zadnje kilometre, sem začutila noge, kolena, sklepe ... Takrat sem si priklicala pred oči vsa spodbudna sms sporočila, ki sem jih dobila pred tekom. “Vse je v glavi. Postavi se drzno na start, glej balon ali kar že imajo za 3:30 in boš odtekla. Vzdušje te bo vleklo, in ko bodo tekli mimo tebe, lahko držiš vsakega, tudi če ti malce uide. Sledi ga bolj kot svoje telo, ki ti bo reklo: ne gre hitreje. Poslušaj svoje možgane,” mi je napisal Uroš Slak. Res je delovalo.
Ko sem pretekla ciljno črto in je bilo konec, me je preblisnilo, in prepričana sem, da tudi vse ostale: kaj hudiča nam je tega treba bilo?! Tekači smo vsi bledi, nekaterim je slabo, drugi težko hodimo. Vsi ti čestitajo, gledajo te kot šampiona. Dobim prekrasno zlato medaljo, ogrinjalo, da me greje, vrečko s hrano in vodo. Počasi se pomikamo proti kombijem, kjer so shranjene naše stvari za preobleči. Vse telo me boli.
A pol ure kasneje bolečina mine, ostane dober, zadovoljen občutek: uspelo mi je, pretekla sem ga! V svoji, najbolj množično zastopani starostni skupini sem s časom 3:43 osvojila 292. mesto. Med vsemi ženskami sem bila 1741.
Kot strela z jasnega pade v glavo nova misel: kdaj bo naslednji maraton, da grem spet lahko teč? Le kdo bi to razumel? Pravi tekač, seveda. METKA ALBREHT
> Metka teče že vse življenje. Za dušo, da spiha glavo, odplakne težave.
> Nikoli ni niti pomislila, da bi šla teč tja, kjer merijo čas. Prijateljica jo je nagovorila, naj gre teč ljubljanski polmaraton. Brez ure in posebnih priprav ga je pretekla v času 1:48.
“Zadala sem si, da maraton pretečem v času 3:30. Borut je sestavil načrt treninga, po katerem bi z lahkoto tekla 3:30 ali 3:25. A ker ne poslušaš ljudi, ki imajo izkušnje, izpustiš del treninga. Na tehtnico daš tri ure teka in tri ure z otrokom. Pri meni je vedno prevesila na stran materinske ljubezni ...”
>“Zadnjič sem šla teč ob pol šestih zjutraj, bila je sobota. Megla, mraz, jaz pa tečem 35 kilometrov. Ob devetih sem že doma sedela za mizo in skupaj smo zajtrkovali. Nihče ni opazil, da me ni bilo doma. Moja dva sta ravno dobro vstala.”
>“Včasih me kdo vpraša, kakšen užitek je to, pa mu tega sploh ne znam razložiti. Tisti, ki se s tem ne ukvarjajo, ne bodo razumeli, zato sem raje tiho.”
>“Po duši sem še kar Postojnčanka. Lepo mi je, ko se sprehajam po postojnskih ulicah in mi rečejo 'naša Metka'. Pri mesarju dobim ta boljši kos mesa, ker sem pač njihova. Po mojem ne bom nikoli Ljubljančanka.”
> Krize 30. kilometra sploh ni občutila, zavedla se je je šele, ko je na računalniku delala analizo in videla, da je takrat upočasnila.
> Kriza je bil zadnji kilometer. “Nikoli ne bom pozabila, ko mi je Borut rekel: 'Metka, še 70 ulic.' 'Ne govori mi tega!' Zdelo se mi je neskončno dolgo.
> Metkina strast je moda. Toda v NY se ni zapodila v trgovine z oblekami, temveč v knjigarne: “Zmešalo se mi je, dobiš knjige, kot ti jih srce poželi. V ročni prtljagi sem domov odnesla za 23 kilogramov knjig. Zdaj berem že šesto, vse so seveda v zvezi s tekom in maratonom.”
>Kako naprej? Aprila 2012 v London, septembra v Berlin (je že prijavljena). Od velikih ostaneta še Čikago in Boston. “Boston bo počakal, da bom imela res dober rezultat, da bom z lahkoto prišla med udeležence.” Šla bo na ljubljanski maraton in še na kakšen krajši tek, malo tudi zaradi družbe. “Imam vedno več kandidatov, ki bi tekli z mano. Vidijo, da nisem kar tako, da ne zbiram samo oblekic, ampak da imam tudi nekaj v nogah.”
