Ni medalje brez vrhunskega vratarja

IZOLA > “Vedno mi je prijetno obiskati okolje, v katerem ima rokomet pomembno vlogo. In Izola je zagotovo med mesti, kjer je rokomet doma. Morda je v Slovenijo samo še Celje bolj zastrupljeno z rokometom kot Izola,” je uvodoma dejal 192 centimetrov visoki nekdanji vratar. V zadnjih letih je v Izoli gostoval kot trener katarskih mlajših selekcij, ki so se redno udeleževale poletnega Eurofesta.

Abas Arslanagić je konec 90. let deloval tudi v Sloveniji, ko je vodil Krško, zadnja štiri leta pa je delal v Katarju. Živi v Poreču, zato se s svojimi rokometnimi prijatelji v Istri pogosto srečuje.

“Kot aktivni igralec sem imel veliko srečo, da sem igral v velikem klubu in veliki reprezentanci. Nekateri pravijo celo, da je to najboljša rokometna reprezentanca vseh časov. Dejansko smo bili tudi prvi olimpijski prvaki v rokometu, saj pred letom 1972 to ni bil olimpijski šport. Hkrati smo imeli tudi najboljšega trenerja na svetu Vlada Stenzla. On je oče rokometa v nekdanji Jugoslaviji in njene rokometne šole.”

> Kdo je v vaši generaciji še posebej izstopal?

“V moji generaciji je kot igralec in oseba izstopal Hrvoje Horvat. On je dominantna figura v tistem obdobju, saj je z njim bjelovarski Partizan leta 1972 postal evropski prvak, reprezentanca pa je osvojila zlato olimpijsko medaljo.”

> Kaj je bilo tako revolucionarnega v vašem branjenju, da ste vplivali na vse kasnejše vratarje?

“Morda tudi malo pretiravajo, res pa je, da sem prinesel spremembe. Ob metu na gol iz kril ali sedemmetrovke sem pristopil tri, štiri metre od golove črte, česar do tedaj ni počel nihče. V sodobni tehniki branjenja pravzaprav ni nobenih novosti glede na tisto, kar sem jaz in moja generacija prinesli vanjo.”

> Kolikšen je pomen vratarja za rokometno ekipo?

“Odločilen. Dober vratar je 50 odstotkov zmage, zato bi mu morali dati tudi 50 odstotkov plače glavnega trenerja. A v praksi ni tako! Za vsakim uspehom in za vsako medaljo na velikih tekmovanjih stojijo odlični vratarji. Leta 1972 sem bil proglašen za najboljšega vratarja olimpijskega turnirja, Vlado Šola je bil najboljši vratar SP, Valter Matošević na OI v Atlanti. Ob še tako dobrih strelcih in obrambnih igralcih se brez vratarja ne da doseči vrhunskih rezultatov.”

> Vaša zasluga je tudi, da se je Gorazd Škof, v zadnjem desetletju najboljši slovenski vratar, sploh lotil rokometa!

“Ja. Ko sem bil trener Krškega, smo igrali pripravljalno tekmo v Brežicah. Zanje je branil ta fant, ki je prej treniral nogomet, sedaj pa se poskuša v rokometu, so mi dejali. Takoj sem ga povabil v Krško in tam je nadaljeval z delom z Brankom Pircem in Mirkom Bašićem. Napredoval je in zrasel v vrhunskega vratarja.”

> Pri trenerskem delu pa niste bili tako uspešni kot v aktivni karieri?

“Na žalost je v športu sreča zelo pomemben dejavnik. Če sem imel kot aktivni vratar veliko sreče, sem imel kot trener ravno obratno - nesrečo. Pri 18 letih sem odšel v Beograd, a se je tedaj prvi vratar poškodoval in pol leta sem branil za Partizan v prvi ligi. Podobno je bilo kasneje pri Borcu, kjer sem zaradi spleta okoliščin hitro dobil priložnost in jo izkoristil. Kot trener pa sem vedno prišel v nepravem času, tako da nisem imel prave priložnosti, da pokažem vse svoje znanje kot trener.”

> Vam je današnji rokomet všeč?

“Danes je rokomet divjanje in tekanje. Kreativnosti je ostalo bolj malo. Igra se hitri center, protinapade ... To funkcionira na prvih dveh tekmah na velikih tekmovanjih, nato pa vedno manj.”

> Se boste vrnili v Katar? Kam vas bo vodila pot?

“Nikamor. Če bi me poklicala Barcelona, ne bi odšel. V Katarju so brezupni primeri, ko telesno močnejši otroci, skoraj invalidi, postanejo vratarji. Kdor ne more teči, ga pač dajo na gol, tudi 150-kilogramske fante.”

> Z nogometnim SP, ki ga bo Katar gostil leta 2022, naj bi bilo precej težav. Že naslednje leto pa bo Katar prireditelj rokometnega SP. Ali bo vse pripravljeno?

“Za SP se ni bati. Nedvomno bo vse na vrhunski ravni, tudi gledalcev bo precej, saj je zanimanja za rokomet dovolj. Pred leti, ko so prirejali neko azijsko prvenstvo, še štiri mesece pred odprtjem ni bilo ničesar. Nato pa so gradbenike in ekipo, ki je pripravila tedanje SP v Egiptu, enostavno preselili v Katar in do začetka tekmovanj je bilo vse pripravljeno in dokončano.”

DENIS SABADIN