Nina Jan, smučarka SK Matajur: Salto je ni prestrašil

Dijakinja drugega letnika tolminske gimnazije Nina Jan se je v konkurenci starejših deklic v slovenskem alpskem smučanju prebila v širši vrh - do 5. mesta v slovenskem pokalu v slalomu. Kot članica reprezentance je na mednarodnem veleslalomu na Slovaškem zasedla deveto mesto. Kljub lanski, zaradi poškodbe okrnjeni sezoni, se je kot edina v tolminskem klubu odločila, da kariero nadaljuje tudi v mladinski konkurenci.

> Našega predhodnega sogovornika zanima, kakšne cilje ste si postavili pred novo, precej zahtevnejšo sezono?

“Ker sem prvo leto mladinka, bo v naslednjih mesecih prvi cilj bistveno obsežnejša fizična in tehnična priprava, po tem pa bo na vrsti spoznavanje, zame novega sveta. Iz domačih tekem stopam namreč prvič v program mednarodnih FIS tekem, kjer se bo treba meriti tudi s člansko konkurenco. Na mednarodnih tekmah si želim nabrat čim več izkušenj in jih izkoristiti za to, da na domačih tekmah ostanem konkurenčna svojim, ta čas najboljšim vrstnicam - Andreji Slokar , Maji Bernard, Kristini Fon in Aniti Razinger . Začeti bo treba zmanjševati zaostanke za mlajšim delom deklet, ki že vozijo svetovni pokal, kot so Ana Bucik in Ilka Štuhec.”

> Kako ste začeli smučati?

“To je pri nas družinski šport. Pod očetovim vodstvom sem začela na strminah v bližnjem Ljubinju in nadaljevala v Cerknem, na Kaninu ter v italijanski Folgariji. V SK Matajur sem začela trenirat in tekmovat s šestimi leti, od tedaj pa vztrajam že celo desetletje. Niti padci v obliki saltov, pretres možganov in poškodba kolena me niso odvrnili, ves čas pa je moj vsestranski podpornik in serviser oče.”

> Katere so glavne spremembe ob prehodu v mladinsko obdobje smučanja?

“Prva je že pri opremi, ker prehajamo, v skladu s FIS pravili, od smučk s 23 metri stranskega loka na smuči s 30 metrskim lokom. Oprema šele prihaja in načrtovan septembrski ledeniški trening v švicarskem Zermattu bo namenjen prvemu prilagajanju na nove smuči Head. Zahtevnejša bo organizacija treninga, več bo potovanj in snežnih dni. Ker v klubu na tako zahtevni ravni ne smuča več nihče, sem se, ob pomoči trenerja, povezala s klubi iz Nove Gorice in Postojne. Tako bomo precej trenirali skupaj. Skupni naj bi bili tudi bazi - za tehnične discipline v Cerknem, za hitre pa v Trbižu. Skupno naj bi v novi sezoni smučala 120 dni, lani pa jih je bilo manj kot sto. Tekme seveda ne bodo več le pri nas in čez mejo, ampak bo treba iti vse do Francije.”

> Kako boste vse to uskladili s šolanjem?

“Na odsotnosti sem se že v prvem letniku gimnazije prilagodila tako jaz kot profesorji in sošolci. Vsi skupaj smo se organizirali tako, da snov s pomočjo elektronske pošte prejemam na prenosni računalnik. Tam, kjer pač bivam med tekmami in treningi, se učim, tudi ob pomoči trenerja rešujem naloge in jih pošiljam na šolo. V glavni sezoni je že dosežek, če mi uspe biti en dan v tednu pri pouku, kljub temu pa sem lani obveznosti, za katere smo posebej določili roke, v predvidenem času opravila. In tako bi moralo biti tudi letos.”

> Kakšen je delovni dan v glavni sezoni?

“Kadar so na vrsti hitre discipline, se vstaja ob štirih, ker je treba izkoristiti zapore prog pred prihodom turistov. To pomeni, da moram biti z dvema nahrbtnikoma in tremi pari smuči na snegu že ob šestih. Sledi ogrevanje, trening ali tekma, kosilo in nato v sezoni tekem potovanje, če pa je obdobje priprav, sledi še drugi trening. Prosti so le pozni popoldnevi oziroma večeri.”

> Komu predajate štafeto?

“Svojemu trenerju Petru Carliju. Ker se ukvarja tudi s kajakaštvom in kolesarstvom, me zanima, kako združuje izkušnje iz različnih panog.” IGOR MUŠIČ