Nogomet se je vrnil v Italijo
Tudi finalna tekma se je sklenila v slogu izločilnih bojev 16. evropskega prvenstva v nogometu: s podaljški in enajstmetrovkami, ki so znova osrečile Italijo in že tradicionalno razžalostile Anglijo.
Ko je po 120 minutah obračuna na londonskem Wembleyju postalo jasno, da bodo o novem prvaku odločale enajstmetrovke, so domače delnice v boju za lovoriko nepovratno padle. Kdo bi še stavil na Angleže, ki so v preteklih treh desetletjih po vrsti izgubljali ključne bitke po kazenskih strelih, ko je bila uresničitev tekmovalnega cilja na dosegu roke.
Resda so na zadnjem svetovnem prvenstvu leta 2018 izbranci Garetha Southgata v osmini finala prav po enajstmetrovkah izločili Kolumbijo, a duhov iz preteklosti niso pregnali. Nekaj minut, preden se je na (stari) celini nedelja prevesila v ponedeljek, so se na Otoku spet pojavili v obliki nočne more. Nemara jih je sprožil prav angleški selektor s preračunljivostjo, ki se mu je vrnila kot bumerang. Da je tik pred iztekom podaljška opravil menjavi in poslal na igrišče Marcusa Rashforda in Jadona Sancha zgolj za izvajanje enajstmetrovk, je obremenilno, a hkrati tudi podcenjevalno do nogometašev, ki imata velik napadalni potencial.
5zadetkov sta dosegla najboljša strelca 16. evropskega prvenstva Portugalec Cristiano Ronaldo in Čeh Patrik Shick.
Napad in obramba
“Treba je sprostiti nakopičen talent, ki ga imamo v reprezentanci. S tako obetavnim rodom, ki bi lahko krojil vrh še naslednje desetletje, bi morali igrati bolj ofenzivno,” je sporočil nekdanji sloviti napadalec treh levov Gary Lineker. Kdo ve, morda je h konzervativnemu angleškemu pristopu prispevalo tudi dejstvo, da je Luke Shaw v 2. minuti dosegel najhitrejši zadetek na finalnih obračunih evropskih prvenstev (EP), in so se gostitelji nato preveč zanašali na obrambno neprebojnost, ki so jo kazali na zaključnem turnirju.
Vsekakor so se Angleži ušteli. Enajstmetrovko je zapravil tudi tretji rezervist, Bukayo Saka, ki ga je domači selektor poslal v igro po izenačujočem zadetku Leonarda Bonuccija v 67. minuti za končnih 1:1 po rednem delu in podaljških. Pravzaprav mu je odločilni strel ubranil Gianluigi Donnarumma, ki so ga proglasili za najboljšega nogometaša zaključnega turnirja. Če bi Jorginho z bele točke izkoristil prvo zaključno žogo, bi bilo morda tudi drugače, a naposled se pri izboru MVP niso zmotili. Vratarju, ki bo lombardijsko prestolnico zamenjal s francosko, je pripadla ključna vloga v izločilnih bojih, zlasti od četrtfinalnega obračuna z Belgijo naprej.
Naslednja je Nemčija
Po zahtevni organizaciji panevropskega prvenstva, ki so ga še otežile koronske okoliščine, se bo 17. prvenstvo stare celine vrnilo v ustaljen in preverjen okvir. Čez tri leta, od 14. junija do 14. julija 2024, ga bo gostila Nemčija z desetimi mesti oziroma prizorišči v Berlinu, Münchnu, Dortmundu, Gelsenkirchnu, Stuttgartu, Hamburgu, Düsseldorfu, Kölnu, Frankfurtu in Leipzigu. Upati gre le, da bo do tokrat zlovešči koronavirus le še bled spomin in bodo nogometni stadioni zadihali s polnimi pljuči.
Enajstmetrovke, ki so jih Italijani izvajali tudi proti Španiji, praviloma navržejo vratarske junake. Kot je pokazal tudi na 16. EP, pa je Donnarumma precej več kot le specialist za kazenske strele. Pri 22 letih je vsekakor dostojni naslednik Gianluigija Buffona. Gigi in Gigio. Velika vratarja seveda povezuje več kot ime. Italija je do zadnjega naslova svetovnega prvaka prišla leta 2006 prav tako po streljanju enajstmetrovk proti Franciji z Buffonom v vratih. Tako kot v berlinskem finalu se je tekma po rednem delu in podaljških končala z izidom 1:1. Italijani so tudi v nemški prestolnici lovili prednost tekmeca.
Pred poldrugim desetletjem je izenačujoči zadetek dosegel Marco Materazzi, zlata žoga pa je pripadla njegovemu kapetanu in partnerju v obrambi Fabiu Cannavaru. V nedeljo je zadel še en branilec Bonucci, ki je z Giorgiom Chiellinijem tvoril nepogrešljiv dvojec pred Donnarummo. “Že od konca maja je čutiti nekaj čarobnega v zraku. Naslov smo si zaslužili, pri moji starosti se tudi bolj zavedam, kaj smo naredili,” je povedal 36-letni kapetan Chiellini.
Stilski izziv
Drugega naslova evropskega prvaka naših zahodnih sosedov po letu 1968 pa ne gre pojasniti le s pregovornimi obrambnimi veščinami, dovršeno taktično pripravo in prilagodljivostjo. Italija je na 16. EP vsekakor združevala vse našteto, a mu dodala težnjo po nadzoru igre in same tekme ter vztrajno iskanje poti do gola, čeprav je v izločilnih obračunih pogrešala igralno podporo in učinek napadalcev. Je pa pravo nadomestilo našla v Federicu Chiesi, ki je kljub naporni klubski sezoni, v kateri je večkrat ohranjal Juventus nad gladino, stisnil zobe in bil pravi as iz rokava Roberta Mancinija.
Zasluge italijanskega selektorja so nedvo(u)mne. Stilska preobrazba Italije sicer ni od včeraj, s spremenljivim uspehom sta jo začela uvajati že Mancinijeva predhodnika Cesare Prandelli in Giampiero Ventura, dediščina Antonia Conteja je tekmovalna sla. Če temu dodamo še nacionalni naboj s poenotenjem vrst in že tradicionalna takojšnja vstajenja po nogometnih aferah in razočaranjih, bodisi na klubski ali reprezentančni ravni, potem je italijanski uspeh še bolj razumljiv.
Mancini je bil odličen nogometaš. Spominjamo se ga predvsem iz časov Sampdorie Srečka Katanca in Vujadina Boškova ter napadalne naveze, ki jo je tvoril z Gianluco Viallijem. Z njim in še z nekaterimi nekdanjimi soigralci iz zlatega klubskega obdobja, zdaj sodelavci v reprezentanci, je prenesel nekaj neobremenjenega, preprostega in igrivega duha Sampdorie, ki se ni zanašala le na italijansko taktično kulturo. Nemara pa je na Mancinijevo trenersko opredelitev še najbolj vplivalo desetletje dolgo igranje pod taktirko Svena Görana Erikssona pri Sampdorii in Laziu, kjer je pri 37 letih sklenil nogometno pot. Na nek način je svobodomiselni Šved tudi pripravil teren za prihod svojega nekdanjega varovanca v že z arabskim kapitalom podprti Manchester City.
Po daljšem sušnem obdobju je Mancini meščane popeljal do naslova angleškega prvaka. Enako je storil prej v Italiji z Interjem, ki so se mu vendarle povrnili veliki denarni vložki. Mancini je po dolgi igralski poti takoj presedlal na trenersko klop, na kateri ima tudi že daljšo kilometrino. V dveh desetletjih druge kariere si je nabral veliko izkušenj, tudi mednarodnih v različnih okoljih, od turškega Galatasaraya do ruskega Zenita, kjer je vodil tudi Miho Mevljo, preden je leta 2018 sedel na klop Italije. Z reprezentanco je neporažen že na 34 zaporednih tekmah. Drugo vprašanje pa je, ali lahko 57-letnik ponovi italijansko uspešnico tudi na svetovnem prvenstvu v Katarju 2022.
