Ob jubileju je nogometni oskar šel v roke angleškemu gentlemanu

LONDON • Posamične nagrade so tudi subjektivni izbor, pri čemer je treba upoštevati način glasovanja, ki se je skozi leta, ko so podeljevali zlato žogo, spreminjal. Kot tudi nabor možnih kandidatov in kriteriji njihovega uvrščanja na seznam. Že ob površnem pregledu dosedanjih dobitnikov priznanja manjkajo nekatera imena, ki so pisala zgodovino svetovnega nogometa in jih po splošnem mnenju prištevamo celo med najboljše vseh časov. Tudi zaradi izrazito evropocentričnega izbora, ki je lep čas zadeval zlato žogo. Vzporednice z oskarji in ameriško oziroma hollywoodsko filmsko industrijo se ponujajo same od sebe.

Čemu na seznamu ni Peleja, ki je Brazliljo v letih 1958, 1962 in 1970 popeljal do treh naslovov svetovnega prvaka in je v karieri zabil več kot 1000 golov? Odgovor je preprost. V času svojih nogometnih presežkov je vselej igral za brazilski Santos. Izvorno pa je izbor za zlato žogo, ki so jo pod okriljem magazina France Football prvič podelili leta 1956, upošteval le evropske nogometaše. Zato tudi na seznamu ni Diega Maradone, ki je čaral v 80-ih letih ter imel status (nogometnega) božanstva. V Argentini, ki jo je popeljal do naslova svetovnega prvaka, in Neaplju, ki je z njim prvič osvojil italijanski vrh.