Od Gradeža do Gorice gre pot čez Kras in Brda

Kdor se, zaradi primeža ukrepov proti novemu koronavirusu, ne more po celotni trasi zapeljati zdaj, pa se bo zagotovo v prostemu prehajanju državne meje bolj naklonjenih časih. Ker proga je tako razgibana in lepa, da bodo mnogim že ob gledanju televizijskega prenosa zasrbela stopala in podrhtavale mišice.

Začetek

Začetek je lagoden, ravninski, kar pa ne pomeni, da ga bodo kolesarji izkoristili zgolj za ogledovanje lagune in postopno ogrevanje, saj bo verjetno že dolgi most, ki povezuje Gradež s kopnim, dal priložnost za pobeg. Prvo mestece na celini je Oglej, v antiki pomembno pristanišče in kasneje sedež mogočnih patriarhov, ki so se pred vdori Hunov in Langobardov večkrat zatekli na otok, mesto obzidali in dali poleg cerkva zgraditi tudi mogočno baziliko. V določenih obdobjih sta bila patriarha dva, vendar je gradeški sprevidel, da je za dolgoročno rast njegovega vpliva bolje, če sedež patriarhata prenese v Benetke. Nekdaj mogočno mestece je začelo izgubljati na pomenu in na stare čase, ko se je na veliko trgovalo z začimbami, spominja le dokaj širokogrudna uporaba popra v značilnih receptih, kot je gradeški brodet, pravzaprav boreto.

Kratek, toda strm klanec med Spodnjim in Zgornjim Cerovim bo težak: prometni znak govori o 15 odstotnem naklonu

Prvi vzpon dneva

Pot bo kolesarje vodila najprej proti severu, do Červinjana, nato se bo karavana usmerila na vzhod, proti Krasu, katerega obronki se bodo vse bolj jasno izrisovali na obzorju. Le nekaj kilometrov stran od italijanske kostnice pri Redipulji bodo zavili proti Zagraju, nato pa se spopadli s prvim vzponom dneva, ki jih bo popeljal skozi kraje, ki so jih zaznamovali krvavi spopadi med prvo svetovno vojno. Če se med vzponom do Vrha svetega Mihaela ne bodo zadihali, pa bodo morali biti toliko bolj pozorni med spustom mimo Rubijskega gradu, v katerem je nekaj časa bival in pridigal oče slovenske knjižne besede Primož Trubar.

Prvi del etape je v celoti po Furlaniji, po ozemlju nekdanje goriške in videmske pokrajine, v drugem delu bodo kolesarji in z njimi celotna karavana kar osemkrat prešli državno mejo.

Med kolesarjenjem vzdolž Soče bodo lahko ekipe ponovno sestavile svoje “ešalone,” saj sledi daljši ravninski del, med katerim bodo šli skozi Gradišče ob Soči, kateremu je mogočno obrambno zidovje zasnoval renesančni genij Leonardo Da Vinci. Potem se bodo zapodili proti Marianu, kjer bo prvi leteči cilj, kmalu zatem pa obrnili proti briškim gričem. Skozi Moš bodo prišli na cesto, ki se vije pod obronki Brd, in pri Vipolžah prvič ta dan prišli v Slovenijo, kjer jih pričakujejo okrog tretje ure popoldne. Sprva prijazna pot med sadovnjaki, vinogradi in oljčniki po kmalu dala vedeti, zakaj v Brdih govorijo o herojskih vinogradnikih, v naslednji dobri uri in pol pa tudi, zakaj se Brda in Collio potegujeta za vpis na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.

Najtežji trenutki

Najtrši oreh oziroma najbolj zlovešč del trase bo kratek, toda strm klanec med Spodnjim in Zgornjim Cerovim: prometni znak govori o 15-odstotnem naklonu, kar je dovolj, da povzroči selekcijo, in če do nje ne bo prišlo v prvem poskusu, bosta na voljo še dva, saj ga bo potrebno prevoziti kar trikrat. Cesta, ki vodi mimo cerkvice, obdane z votivno verigo, se sicer z nekaj vmesnimi spusti dviga vse do Gonjač, od koder sledi spust do Dobrovega, pa ponoven vzpon do Medane in nato desno po grebenu skozi Plešivo v Krmin. Slikovita utrjena vasica Šmartno, številne cerkve z značilnimi obrambnimi cimami vrh zvonikov, gradovi in urejene domačije vinarjev, nekdanji stražni stolp jugoslovanskih graničarjev in opuščene kasarne italijanske vojske, predvsem pa terasasti vinogradi, bodo kulisa trdih bojev za ohranitev ali pridobitev rožnate majice, v ozadju katerih, pravzaprav pred katerimi, se bodo zagotovo hoteli izkazati posamezniki, ki so si zaradi svoje vloge pomočnikov kapetanov nabrali že tako velik zaostanek, da s svojimi pobegi nikogar ne ogrožajo, naklonjeni pa so jim tako gledalci ob progi kot njihovi sponzorji. Slovenski navijači bi bili seveda presrečni, če bi v tej vlogi zablestel Jan Tratnik, ki je na podobno težki progi lani osvojil etapo s ciljem v prestolnici furlanskega pršuta, San Danieleju.

Kulinarični del

Katere kulinarične poslastice pa bodo, poleg boreta, čakale na kolesarje in predvsem na gledalce na tej petnajsti etapi Gira? Bo na Krasu dišalo po šelinki, bodo Brici pekli pomladanske zeliščne frtalje in prodajali zrele češnje, bo katera gostilna ponujala krompirjeve njoke s češpljami, bodo več domiselnosti pokazali ponudniki vin Isonzo, Carso-Kras ali Brda-Collio? Bodo Furlani še naprej postavljali v ospredje friulana ali bodo tokrat izpostavljali (rumeno) rebulo? Počakajmo in pustimo se presenetiti, vsekakor bi se roza Krogu v čast moral odpreti tudi kak peneči rosè, četudi bo prijala rebula z mehurčki, ob primerni jedi pa tudi refošk, teran in pikolit, saj goriški (kostanjeviški) presnic kliče po sladkem vinu bogatega telesa, kakršen je prav ta posebnež.

Sklenjen briški krog

Toda vrnimo se na traso, ki bo briški krog sklenila mimo golf igrišča Castello di Spessa ter Ville Russiz do meje, ga ponovila, v tretje pa na Humu zavila v Števerjan in se skozi Oslavje spustila do Soče in se čez pevmenski most dotaknila goriških predmestij. Mesto bo obšla po zahodni strani in se usmerila proti Sveti gori oziroma Solkanu, toda samo do križišča s Kolodvorsko ulico, kjer bo zavila ostro desno in ponudila sprinterjem v ubežni skupini možnost, da se še v drugo pomerijo na letečem cilju na Trgu Evrope.

Novogoriški odsek bo kratek, toda sladek, kot bi rekel Primož Roglič, saj kolesarje čaka pred zaključkom na goriškem Travniku se vzpon čez Kostanjevico, kjer nanje ponovno preži dvoštevilčni naklon, kot radi rečejo poročevalci, ko se cesta dviguje za več kot deset metrov na sto metrov dolžine. Med strmim spustom bo verjetno le malokdo opazil bambusovo goščavo na Rafutu, kjer je park z Laščakovo vilo, zgrajeno v otomanskem slogu, da so na Kostanjevici pokopani zadnji francoski kralji in da imajo v prizemlju bogato knjižnico z inkunabulami, pa jim bo tako ali tako vseeno, ko bodo še zadnje metre vijugali po goriških cestah, kjer jih za piko na i vseh naporov čaka še ne preveč prijeten del cestišča, tlakovan s kockami.

Osemkratni prehod meje

Trasa je dolga 147 kilometrov, skupaj z vožnjo za spremljevalnim vozilom še dva kilometra več. Prvi del je v celoti po Furlaniji, po ozemlju nekdanje goriške in videmske pokrajine, v drugem delu bodo kolesarji in z njimi celotna karavana kar osemkrat prešli državno mejo. Trikrat se bodo potegovali za točke najboljšega hribolazca, trikrat bodo tudi šli čez Sočo. Nihče ne skriva, da gre za etapo z močnim sporočilom, od upraviteljev teritorija in od samih prebivalcev pa je odvisno, kako glasno bo to sporočilo na sam dan dirke in kako bo odmevalo kasneje. Ponekod že več kot teden krasijo prostor ob trasi v rožnato odeta (stara) kolesa, drugod rišejo grafite pomenljivih vsebin, tretji pripravljajo nekakšne performanse, ki naj bi pritegnili oko kamere in pozornost režiserjev televizijskega prenosa.

Zdaj se je le še potrebno priporočiti Stribogu in še kakšnemu drugemu božanstvu, da nam zagotovi lepo vreme, potem pa vsi ob traso, navijat za naše! Ker naši bodo vsi, od prvega do zadnjega v karavani, ki od nas tako malo zahteva in ki nam toliko daje.