Od prve v Novi Gorici do stoprve v Stožicah

LJUBLJANA > Rojeni Ljubljančan si je v Stožicah bržkone želel večjega odziva ob simboličnem slovesu, ki je sovpadal s prijateljsko tekmo med Slovenijo in Belorusijo. “Tako je pač naneslo. Verjamem pa, da so vsi prišli s srčno željo, da me pozdravijo, za kar se jim zahvaljujem,” je na poslovilni tiskovni konferenci med drugim povedal slavljenec, ki je ognjeni reprezentančni krst doživel na Primorskem 12. februarja 2003.

Po južnokorejskih dogodkih se čustva še niso ohladila. Nogometno razdeljena Slovenija je v Novi Gorici za povrh doživela poraz z 1:5 na prijateljski tekmi s Švico. Boštjan Cesar, ki je takrat imel dobrih 20 let, je odigral vso tekmo, 15 let pozneje je prebil na igrišču le simboličnih pet minut na začetku dvoboja proti Belorusiji. Razplet na stožiški zelenici je bil prav tako grenak, a to je že druga zgodba.

Med prvo in 101. tekmo v slovenskem dresu je 35-letni Cesar doživel veliko reprezentančnih vzponov in padcev, lepih in manj prijetnih dogodkov, a to je pravzaprav sestavni del kariere slehernega nogometaša z veliko začetnico. Cesar ga je v slovenskih razmerah gotovo utelešal. Pa ne le zaradi svojih 190 centimetrov višine, ki jo je znal s pridom izkoriščati v nasprotnem kazenskem prostoru. O tem priča tudi deset doseženih golov v reprezentančnem dresu. Prvega ne pozabiš nikoli. Tudi Cesar ga ni. Na tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo je v Celju 9. oktobra 2004 proti Italiji vstopil na igrišče 15 minut pred koncem in zabil edini gol, s katerim je Slovenija ugnala zahodne sosede. To je bil na števnih tekmah za dlje časa zadnji poraz Italije, ki je leta 2006 postala svetovna prvakinja.

Cesar je od tistega deževnega večera v Celju postal nezamenljiv član udarne enajsterice. V Nemčiji leta 2006 Slovenije sicer ni bilo, zato pa je štiri leta kasneje s soigralci doživel Južno Afriko. “Uvrstitev na svetovno prvenstvo je bila gotovo najlepši trenutek reprezentančne kariere”, je povedal Cesar. Kot centralni branilec je bil brezkompromisen, z redoljubnostjo in disciplino pa si je pridobil zaupanje vseh selektorjev. Prvi mu je ponudil priložnost Bojan Prašnikar, pri Branetu Oblaku je postal nezamenljiv član udarne enajsterice, za Matjaža Keka in Slavišo Stojanovića je bil nepogrešljiv, Srečko Katanec mu je dal kapetanski trak.

“Od vsakega selektorja sem se marsikaj naučil, prav tako od starejših igralcev. Slačilnico sem delil z velikimi osebami in imeni. Sleherni kapetan mora zato biti tudi opora mladim igralcem. Reprezentanca je posebna zgodba in ni veliko časa za uvajanje, zato se je treba držati reda. Vzpostavlja pa ga kapetan,” je dodatno vlogo, ki je v zadnjem obdobju obeležila reprezentančno pot, orisal Cesar. Njegova nogometna privrženost in osebnostne lastnosti se seveda zrcalijo tudi v dolgi in pestri klubski karieri, ki ga je že v mladinskih letih iz Olimpije popeljala v Dinamo. Zagreb je bil nato odskočna deska za prestop v Marseille, v sezoni 2007-08 se je preizkusil tudi na Otoku in branil barve enega zgodovinskih angleških klubov West Bromwich Albiona. Veronski Chievo, kjer se je v zadnjih osmih letih ustalil, pa mu je tako in drugače prirasel k srcu.