Od zloglasne Bačke se koprskega kluba drži nesreča
Za nogometaše Kopra je bilo leto 2010 kljub turbulencam uspešno, saj so navsezadnje osvojili prvi naslov državnega prvaka, mimogrede pa še slavili 90. rojstni dan, česar se v klubu ni spomnil nihče. Zato pa na pomemben mejnik ni pozabil Karlo Emeršič, ki je bil predsednik rumeno-modrih v njihovem zlatem obdobju, ko so na Bonifiko privabili tudi po 10.000 gledalcev.
NOGOMET> Danes je Karlo Emeršič upokojenec, seveda pa nogomet ostaja pomemben del njegovega življenja. Mimogrede se ukvarja še s sušenjem (dobrih) klobas in pršuta, v hiši v Dekanih pa kantina ni namenjena zgolj vinu, ampak služi tudi kot soba za analize s prijatelji. V sosednjem prostoru se nahaja kup škatel, v katerih bi običajen smrtnik hranil staro šaro, nekdanji prvi mož kanarčkov pa jih je natlačil s povsem drugačnimi predmeti, ki so bili sicer namenjeni na odpad. Dobesedno na smetišče zgodovine ...
“Ja, tule so spravljeni pokali Nogometnega kluba Koper, ki jih je vodstvo nameravalo zavreči. Neverjetno ... Nekega dne me je poklical znanec, da se je na smetišču znašel kup pokalov nogometašev, ki jih bodo uničili, če jih nihče ne pobere. Nazadnje sem jih pač shranil, v upanju, da bo nekoč prišla na čelo kluba uprava, ki ji ne bo vseeno za zgodovino. Če ne drugega, bi lahko sedanja garnitura spoštovala vsaj litre znoja, ki so bili preliti za vsakega od teh pokalov, tudi tistega najneznatnejšega. Prepričan sem, da je na novem štadionu gotovo kakšna soba, kjer bi jih lahko s ponosom razstavili, toda če ne spoštuješ lastne zgodovine, jo bodo drugi še manj,” z grenkobo razlaga Emeršič.
“Le zase ne vzemi nič”
Ko smo že pri zgodovini - pa se vrnimo dobra tri desetletja nazaj, ko se je Emeršič tudi uradno zapisal nogometu. S spominom vsekakor nima težav, zato lahko tudi letnice strese iz rokava: “V NK Koper sem prišel leta 1978, najprej kot t.i. tehniko, 8. januarja 1980 pa sem postal predsednik. Zaposlen sem bil v Slikoplastu, kjer sem se ukvarjal tudi z malim nogometom, ki je bil takrat v velikem razmahu. Hej, na nekaterih turnirjih se je zbralo po 1500 gledalcev! Tudi direktor našega podjetja Mirko Čamer je bil ljubitelj nogometa. Tako je predlagal, naj prevzamem položaj predsednika rumeno-modrih. Še danes se spominjam njegovega nasveta, katerega sem se ves čas tudi držal: 'Nekako bo že šlo, le zase ne vzemi nič.' Klub je bil takrat v dokaj slabem stanju in tako smo začenjali praktično z ničle. Vlekli so se še repi 'afere boni,' ki so jih v Kopru razdelili igralcem, čeprav je bilo takrat plačevanje nogometašev zakonsko prepovedano. Danes se morda sliši smešno, a tako je pač bilo. Najprej smo za silo uredili štadion, v načrtu pa smo imeli tudi izkop vodnjaka. Še danes mi je žal, da tega nismo izpeljali do konca. Računi za vodo so namreč občasno požrli celo tretjino proračuna. Takrat smo že pri sedmih metrih globine naleteli na vodo. Potem so se oglasili nekateri vsevedneži, češ da bomo našli le morsko vodo, zaradi česar smo morali zapraviti kup denarja za analize na mariborskem inštitutu. Naposled je bil projekt ukinjen, čeprav je bila voda ustrezna in bi lahko imel klub še danes svoj vir za zalivanje trave.”
Za vzpon med najboljše slovenske klube je bilo potrebno - ob zelo močnih izolskih sosedih - počakati še nekaj let, nato pa se je kar nenadoma pričel t.i. koprski bum. “Tako nepričakovano vse skupaj le ni bilo, je pa res, da smo se v 2. jugoslovansko ligo uvrstili leto pred načrtom. Vsekakor je pomembno vlogo odigral trener Lučjo Pertič, saj je sestavil načrt za celotno klubsko piramido, ki je kasneje ustvarila dve izjemni generaciji. Najprej so iz domačega pogona prišli Jermaniš, Benedejčič, Bošković, Poljšak, Bečaj in ostali, kmalu pa so jim sledili še mlajši z Galićem in Rudonjo na čelu,” pojasnjuje Karlo Emeršič. Če se danes ozre nazaj, bi spremenil kakšno odločitev?
BORIS PLANINC
Tega in številne druge odgovore Karla Emeršiča preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
