Medalja med željami in realnostjo

Pred 94 leti, ko so v Chamonixu prvič prižgali olimpijski ogenj na zimskih igrah, je bilo geslo “ni pomembno zmagati temveč sodelovati”, edino, ki je kaj veljalo. Vmes se je svet začel temeljito spreminjati, še najmanj v naslednjega pol stoletja olimpizem.

Juretovo Sarajevo in konec amaterizma

Olimpijsko geslo je dolga desetletja veljalo za večino slovenskih nastopov. Sedemdeseta leta so nakazovala dvig kakovosti, vse do leta 1984, ko je za naše kraje nastopil morda najpomembnejši mejnik doslej. V več pogledih. Igre so bile v našem Sarajevu, kdor je imel srečo, da si jih je lahko ogledal v živo, še danes goji živi spomin na vse dogodke. Igre so bile naše, ne samo zato, ker smo bili takrat del Jugoslavije, ampak tudi zato, ker jih brez slovenskih smučarskih delavcev ne bi mogli izpeljati.

V Pjongčangu bo prvič v zgodovini nastopila primorska športnica.

Bila so to leta slovenskega smučarskega prebujanja, vzpona evforije in junakov planinskega čaja. Igre v Sarajevu so bile največji mejnik v slovenski smučarski zgodovini. Prva slovenska kolajna na zimskih olimpijadah je bila osvojena na zasneženih hribih Bjelašnice. In proti vsem zakonom narave jo je osvojil Primorec, Jure Franko. Nikoli ne bo pozabljena. Pri nas pač ni smučišča na vsakem koraku, kot sta ga imeli njegova sodobnika Bojan Križaj in pokojni Boris Strel.

Sarajevo se je kasneje zapisalo v zgodovino tudi zaradi uničenja in vojne. Ta je bosansko prestolnico doletela le sedem let po igrah. Sarajevske igre so bile v obdobju zatona izvorne olimpijske ideje, ko je vajeti mednarodnega gibanja (MOK) že prevzel Španec Juan Antonio Samaranch, pod katerim so prostor na igrah dobili športni profesionalci. Križarska vojna s športnimi profesionalci, ki jo je dolga desetletja vodil Avery Brundage, za njim pa še Lord Killanin, je bila skoraj že izgubljena. Povsem sicer še ne: tako Ingemarju Stenmarku ni bilo dopuščeno tekmovati. Njegovi oglasni prihodki bi morali romati na račun švedske zveze, njemu pa naj bi pripadla le provizija. A se je legendarni Šved raje odločil za denar kot za olimpizem.

10,5

milijarde evrov bodo stale igre v Pjongčangu.

Pregrešno drag Soči

Trideset let po Sarajevu in 90 po Chamonixu so igre dosegle novo ločnico. Pristale so najbliže toplemu morju doslej, na območju, ko se klima od mile v zimsko temeljito spremeni v vsega 100 kilometrih zračne črte. Zanje so temeljito spremenili podobo ruskega obmorskega letovišča in tudi uro vožnje oddaljena gorovja, ki so bila še pred leti naravna oaza, zdaj pa tudi tam zima ni več, kot je bila nekoč, saj so s predori spremenili klimatska razmerja. Igre so stale (najmanj) 37,5 milijarde evrov. Tega zneska gotovo nihče ne bo več dosegel, kaj šele presegel. Kje so časi Lillehammerja 1994, ko so Norvežani igre vrnili športu. Bile so fantastična zmaga športa in skandinavske športne kulture.

Soči in Pjongčang ne bi mogla biti bolj različna. Južnokorejci so se iger lotili bolj racionalno in s premislekom, zanje bodo porabili 10,5 milijarde evrov, kar je skoraj dvakrat več od prvotnega načrta, obenem pa so od Rusov podedovali dopinški glavobol. Po mnenju komisij MOK je Rusija leta 2014 izvajala doping širokih razmer, podprt od države, kar je številne ruske športnike stalo nastopa na ZOI. Rusija bo za kazen na igrah brez svoje zastave in himne. Nedavna odločitev mednarodnega razsodišča CAS, ki je deloma rehabilitirala nekatere športnike, se ni poglabljala v to, ali so Rusi res izvajali doping pod nadzorom države, ampak je zgolj tehtala dokazni material do posameznikov. MOK ostaja pri svojem in deloma opranih grešnikov na igre ne pusti. Pjongčangu tako ali tako ni bilo usojeno, da bi postal neki mejnik, vendar pa spričo geopolitičnih razmerij vsebuje pozitivno simbolično sporočilo, da šport vendarle še lahko združuje, ali pa vsaj omili politične napetosti. Te so posebej v zadnjih mesecih grozile s spopadom med razdeljenima Korejama, a so na koncu prinesla celo skupen mimohod obeh ekip.

Po Sočiju težko še kdaj više

Igre v Sočiju so slovenski odpravi prinesle kar osem odličij. Toliko jih ni nihče niti v sanjah pričakoval, tudi najbolj smele napovedi so bile za pol manjše. Toda zablestela je Tina Maze, v pravem času je bil v formi Peter Prevc, to velja tudi za deskarja Žana Koširja. Ti trije tekmovalci so osvojili vsak po dve odličji, sedmo in osmo pa sta prispevali Vesna Fabjan in Teja Gregorin, ki je na teh igrah ne bo zaradi dopinškega prekrška iz Vancouverja 2010. Tokrat se lahko zgodi druga skrajnost. Potek sezone kaže, da razen občasnih prebliskov nihče ni konstantno dovolj blizu stopničk, da bi mu te z veliko verjetnostjo lahko napovedovali tudi na igrah. Morda skakalci, morda Jakov Fak, Filip Flisar je tudi sposoben podviga, a večinoma se moramo zanašati na tradicijo, da na velikih tekmovanjih ne slavijo vedno favoriti. Za nameček smo si doma avtogol zabili še sami z javnim izborom zastavonoše in nestrpneži, ki so Faku odrekali pravico do nošenja slovenske zastave. Dogajanje je po nepotrebnem kalilo mir našemu biatlonskemu adutu v občutljivem obdobju zadnjih priprav na igre. Pa ne le njemu.

Na ZOI so se drugič zapored uvrstili hokejisti, kar je skoraj tako, kot bi osvojili medaljo. Med 71 slovenskimi športniki bo Primorska že druge igre zapored imela svojega predstavnika - tokrat celo predstavnico.

Od leta 1984 (Jure Franko) do naslednjega nastopa 2014 (Jaka Hvala) je moralo miniti 30 let, tokrat pa bo nasploh prvič nastopila športnica - alpska smučarka Ana Bucik. Deloma lahko v primorski del štejemo tudi Štefana Hadalina, ki je od malih nog del ajdovskega smučarskega kluba. Med spremljevalnim osebjem alpskih smučarjev je tudi Novogoričan, kondicijski trener Erik Furlan. Za vse pa velja - naj se jim olimpijske želje uresničijo!