Oranžna žoga je z njimi od otroštva
Če si je katera država že zgolj s spoštovanjem in čustveno navezanostjo na košarko (in nima močnega finančnega zaledja, ki v teh časih edino šteje) zaslužila organizacijo velikega tekmovanja, je to Litva.
KLAIPEDA>“Veseli smo, da smo svetu lahko prikazali, kaj nam košarka pomeni, da smo nori nanjo. Upam, da bo svet spoznal, da je Litva sposobna prirediti tako velik dogodek,” je ob otvoritvi povedal izvršni direktor Eurobasketa 2011 Mindaugas Špokas.
Danes bo v Klaipedo pripotovala druga skupina slovenskih navijačev, prihajajo pa tudi predstavniki lokalnih organizacijskih odborov mest, ki bodo v Sloveniji gostila EP 2013. Če ni prišlo do spremembe, med njimi ne bo koprskega župana Borisa Popoviča. V mestu sicer v počastitev EP pripravljajo prireditve, na katerih vsak večer gostijo enega glasbenika iz držav, ki igrajo v tej skupini. Zoran Predin bo imel svoj nastop jutri zvečer. Navijaška točka v baru Tres Myslimos tudi še ni zaživela. V njej namreč še ni pijače, saj bosta tovornjaka s slovenskim pivom po nizu težav v Litvo prispela šele danes zvečer.
Litva je EP nazadnje gostila v Kaunasu pred 72 leti, tik preden jo je okupirala Sovjetska zveza; takrat je obranila evropski naslov iz Rige 1937. Tretjega je dočakala leta 2003 v Stockholmu, ki ga je večtisočglava navijaška množica proslavila že na Švedskem, doma pa so mu po veličastnem sprejemu nazdravljali še kar nekaj časa. Mimogrede, prvi evropski prvak je bila leta 1935 v Ženevi Latvija, ki pa se po osamosvojitvi ni več vrnila na stara pota.
Že iz tv-ekranov poznate zeleno obarvane tribune in jedro bradatih navijačev z bobni ter navijačic z imidžem Pike Nogavičke, ki neutrudno vzklikajo: “Lietuva, Lietuva, Litva, Litva!”
Ob prihodu h gostiteljem EP je navezanost na oranžno žogo vidna ob vsakem koraku. Če je drugod bilo s težavo opaziti, da imajo prvenstvo, ga v Litvi ne moreš zgrešiti. Povsod je polno plakatov, zastavic. Končno nimamo težav s prepoznavnostjo tudi Slovenci. Če poveš, da si iz Slovenije, nihče ne izdavi: “Oh, ja kako lepo, poznam Slovaško.” Slovaki pač v košarki ne pomenijo veliko.
Prvi škandal prihaja iz hrvaškega tabora, kjer naj bi se po poročanju litovskih medijev na treningu dva dni pred EP stepla dva igralca Stanko Barač in Rok Stipčević. Hrvati o tem še niso javno govorili.
Litovci o košarki vedo veliko, tudi povsem običajni navijač pozna trenerje, igralce, klube. V dvorani prostovoljci radi pokukajo v dvorano, košarka včasih z delovnega mesta pritegne tudi varnostnike - ne samo na tekmah temveč tudi na treningih. Navijaške majice (žal med njimi ni slovenskih) in pripomočki se lahko kupijo (po oderuških cenah za litovske razmere) v vseh trgovinah. V mestih prirediteljih so ob dvoranah video zasloni. V Klaipedi si je prvo tekmo domače ekipe na prostem ogledalo več ljudi, kot jih je bilo na tekmah skupine D v bližnji dvorani.
Košarka je del vzgoje že od malega, v narodovo bit so jo vcepili že pred drugo svetovno vojno. Košarko so začeli igrati leta 1922, za očeta pa štejejo selektorja Pranasa Lubinasa, ki je osvojil predvojna evropska naslova. Morda je ta igra ostala trdno zakoreninjena, ker so prek tega športa in svojih igralcev v sovjetski reprezentanci krepili narodno zavest. Nekoč je že vzklik na tribuni Litva! prinesel sedenje za zapahi.
Košarka je v Litvi religija - koši so v skoraj vsaki večji ulici v mestih, vaseh ali pritrjeni ob drevo na osamljenih zaselkih ali kmetijah. V dar smo dobili knjižico, kjer so dokumentirani najbolj nenavadni kraji. Košarka ima pomembno vlogo tudi pri šolski telesni vzgoji. Za razliko od naših mladcev so tukajšnji fantje po telesni pripravi in športni postavi daleč pred njimi. In zanosu. To kaže, kako se načrtno dela že od prvih korakov.
ROK MAVER