Ostaja jima še olimpijski izziv
Naslov svetovnega prvaka Luke Božiča in Saša Taljata še odmeva. Slavljenca bosta občutke lahko v miru podoživljala na podaljšanih počitnicah, ki si jih bosta z dekletoma in prijatelji privoščila v ZDA. Domov se vračata 5. oktobra, pet dni kasneje pa se na Mostu na Soči ob klubskem dnevu KK Soške elektrarne obeta prava zabava.
DEEP CREEK > “Vso sezono sva bila dobra, le na eni tekmi nisva stala na zmagovalnih stopničkah. Vse upe smo polagali v to svetovno prvenstvo, ki za kajakaše in kanuiste največ šteje,” je povedal Luka Božič. S Sašom Taljatom sta na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah postavila kar nekaj mejnikov. Tradicija uspehov KK Soške elektrarne je dolga. Božič in Taljat sta obogatila zbirko medalj. Zlatega slalomskega odličja med posamezniki v klubski vitrini pač še ni bilo.
Precej manj zadovoljna z nedeljskim razpletom je bila kajakašica KK Soške elektrarne Urša Kragelj. “V posamični konkurenci sem izpustila vrata, dobila 50 sekund pribitka in po polfinalu pristala na 28. mestu. Zahtevna postavitev naj bi mi sicer ustrezala, a nisem našla sproščenosti oziroma potrebne igrivosti na tej progi oziroma vodi. Sploh v zgornjem delu, tam sem izgubila največ časa,” je pojasnila Kragljeva, ki je po lanskem bronu z reprezentančnimi kolegicami osvojila četrto mesto v ekipni tekmi.
Kajakaša Marjan Štrukelj in Jernej Abramič sta se primatu na svetovnih prvenstvih najbolj približala, a sta bila za zlato vselej prekratka. Prav zanimivo je, da sta vse medalje osvojila pod zastavo bivše Jugoslavije. Na naslednje posamično odličje na SP so v solkanskem klubu čakali kar dolgo. Po nehvaležnih četrtih mestih Fedje Marušiča sta za to nenadejano poskrbela prav Božič in Taljat. Na svojem prvem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu leta 2009 v Seu d'Urgellu, sta presenetila konkurenco in osvojila bron, ki je morda prišel celo nekoliko prezgodaj. Od takrat sta tekmovalno dozorela. V Deep Creeku sta natančno vedela, kako izpeljati vrhunske vožnje. Pravzaprav sta s trenerjem Dejanom Testenom to vedela že vso sezono.
“Gotovo sva v preteklih letih dozorela in napredovala v vseh pogledih, kar se vidi že ob pristopu na samem startu. Izhodišče po finalni vožnji je bilo namreč zahtevno,” je pojasnil Taljat. V preteklih petih letih sta z Božičem nabrala že precej uspehov in izkušenj, tudi olimpijskih. Potrebovala sta le šampionsko potrdilo na reki Savage, ki je bila tako kot leta 1989 spet srečen kraj za slovensko odpravo. Ker so takrat SP organizirali skupaj s spustaši, je bila solkanska bera medalj po zaslugi Joška Kanclerja in Andreja Grobiše še precej bogatejša.
“V zadnjih dveh mesecih smo se specifično pripravljali samo za to svetovno prvenstvo. Sredi avgusta smo se vrnili v bazo in opravili bazične treninge, kar ni bilo lahko. Formo smo stopnjevali, dobro prestali prihod v Ameriko, se aklimatizirali in dobro izkoristili čas do tekem. Na koncu je bilo vse odvisno od ključnih 19. vrat. Mi smo pač tvegali, šli na vse ali nič, in tokrat se nam je izšlo,” je pot do vrha orisal trener zlatega dvojca Dejan Testen.
Slalom je olimpijska disciplina, zato imajo odličja na SP posebno težo. Svetovni slalomski prvaki so tudi v Sloveniji izjema. Do podviga Božiča in Taljata je - če odštejemo Alenko Bernot in Boruta Justina, ki sta daljnega leta 1963 osvojila zlato v že pokopani disciplini mešanih dvojcev - praktično imela le enega, kajakaša Petra Kauzerja, ki je bil najboljši na svetu v letih 2009 in 2011. Izzivov Božiču in Taljatu sicer ne manjka. Prihodnje leto bo svetovno prvenstvo na olimpijski progi v Londonu, kjer sta letos dosegla svojo drugo zmago sploh v svetovnem pokalu.
Leta 2016 pa je na vrsti še olimpijski izziv, ki utegne biti zadnji za mostarsko navezo. Velika verjetnost je, da bodo z letom 2020 v olimpijski program uvrstili kanuistke namesto dvojcev.
ALEŠ SORTA
