Peto mesto novogoriških nogometašev je realno

Šport
, posodobljeno:

Za nogometaši Hita Gorice je še ena spremenljiva sezona, v kateri se niso znali ali zmogli izogniti menjavi trenerja. Ustaljena praksa zadnjih let potrjuje, da ni šlo vse po načrtih.

Novogoričani so s pametno kadrovsko politiko prebrodili tudi najtežje čase.
Novogoričani so s pametno kadrovsko politiko prebrodili tudi najtežje čase. Leo Caharija

NOVA GORICA > Novogoričani v slovenskem prostoru sicer niso nobena izjema. Trenerski stolčki so namreč sila majavi. Do nadaljnjega sta trdno v sedlu le prva moža državnih (Maribor) in pokalnih (Domžale) prvakov, Darko Milanič (Maribor) in Darko Birjukov (Domžale). Zadnji, ki se je pri Hitu Gorici prebil skozi celotno (šampionsko 2005/06) sezono, je bil Pavel Pinni. Vrtojbenski trener je tudi svojevrstni rekorder v sodobni zgodovini novogoriškega nogometa. Na klopi štirikratnih državnih prvakov je zdržal neprekinjeno pet let. Razlog je preprost. Brezpogojno zaupanje takratne uprave, kar se je bogato obrestovalo. Z rezultati: trije naslovi državnega prvaka in ena pokalna lovorika, začinjeni z vidnimi evropskimi nastopi in standardiziranim modelom igre, v katerem so do izraza prišli nadarjeni posamezniki, ki so se nato prodali na tuja tržišča.

Trenerska kontinuiteta in kakovostno delo na temelju moštvenih potencialov sta popotnica za uspešno sezono. Uprava je s triletno pogodbo Miranu Srebrniču storila prvi korak v to smer. Predvsem obrisi morebitne rezultatske krize bodo pokazali, kako čvrsta je podpora novemu strokovnemu štabu. Kritična masa v novogoriškem športnem parku sicer ni številčna, je pa s svojo zvestobo in dolgoletnim spremljanjem tekem v živo izbirčna. Gledalcev se pač ne da prelisičiti z vizijami in s strategijami. Še najmanj pa z nogometnimi filozofijami. Šteje le dogajanje na igrišču.

Potenciali slovenske lige sicer niso razkošni. Nekaj pa jih vendarle je, a so premalo izkoriščeni. Podobna ugotovitev velja tudi za moštvo Hita Gorice. Če jih bodo aktivirali, po tem utegne dobiti tudi nova sezona lepšo podobo od pravkar končane. Rezultatsko je sicer peto mesto kar realno. Višje uvrščeni klubi so bili pač boljši. Razlike sicer niso občutne, a v natrpani in razvlečeni, na dva dela razdeljeni prvenstveni sezoni, z zgodnjim začetkom in dolgim zimskim premorom, pridejo v končnem izkupičku še kako do izraza. V dolgoročnem boju za licenciranje (in na izpadanje) postajajo urejene razmere na in ob igrišču ena ključnih primerjalnih prednosti. ALEŠ SORTA