Po saltu čez avto konec

David Tratnik se je kolesarstvu predajal 15 let. Začel je v ajdovskem Yovilandu, ki ga ni več (naslednik Castra se ukvarja z rekreacijo), nadaljeval v novogoriškem KK Hit Casino, kjer je na eni od mladinskih dirk celo premagal kasnejšega svetovnega prvaka Fabiana Cancellaro. Zaradi kasnejše prometne nesreče je prezgodnji vrhunec doživel že v ljubljanski ekipi Radenska Rog, ko je oblekel dres državne reprezentance mlajših članov. V kategoriji elite je zablestel s tretjim mestom na dirki Bianchini, s četrtim na dirki Ljubljana - Zagreb in s petim v Lonjerju. Štafeto mu je skupaj z uvodnim vprašanjem predal kolesar Patrik Komel.

> Po prometni nesreči ste nekaj časa še tekmovali. Zakaj ste nato odnehali?

“Zato, ker po rehabilitaciji in nato dveh sezonah trdega treninga ter dirk niti zdaleč nisem več dosegal moči in rezultatov, kakršne sem zmogel pred nesrečo in poškodbo. Svoje je dodal še začetek gospodarske krize. V Radenski so ukinili ekipo elite, za moštvo U-23 pa sem bil prestar. Ostal sem na cesti. Delo so mi pomagali iskati najboljši slovenski trenerji - tudi selektor reprezentance Martin Hvastja. V kranjski Savi so mi nato omogočili dirkanje na amaterski osnovi. Poskušal sem vse, a se je pokazalo, da nima smisla in po koncu sezone 2011 sem z resnim kolesarstvom odnehal.”

> Kaj je bilo pravzaprav usodno v prometni nesreči?

“Popolno presenečenje. Bilo je 6. marca pred petimi leti. S še dvema kolegoma smo med treningom vozili skozi Miren, ko je na nepreglednem delu s stranske ceste na glavno prehitro zapeljala voznica. Časa ni bilo za nič. Bilo je, kot da bi stopil na mino. V avto smo trčili vsi trije. Sam sem zadel v blatnik in nato s kolesom vred naredil salto. Glede posledic sem imel kar nekaj sreče, a ne dovolj, da bi prišel do kariere profesionalca. Edina resna poškodba je bila namreč v kolenu - trikrat zlomljena pogačica. Žal niti po skrbni rehabilitaciji in športni pripravi noge ni bilo mogoče vrniti v prejšnje stanje.”

> Kako ste doživeli prisilni konec kariere?

“Na začetku je bilo hudo, pri prilagajanju na novo življenje pa sem imel tudi srečo. Ogromno mi je pomagala žena, ki je fizioterapevtka. Nekoliko je k lažjemu prilagajanju prispevalo prehodno obdobje, ko sem se še vrnil na tekmovalno kolo. Med rehabilitacijo sem se o zdravljenju poškodb veliko naučil, po drugi strani veselja do kolesarstva nisem izgubil in tako sem prišel do zamisli, da bi v tem športu ostal kot maser. Lotil sem se šolanja, odprl sem podjetje, lani pa mi je delo maserja v državni kolesarski reprezentanci že dobro steklo.”

> Ali ste tekmovalno kolo obesili na klin?

“Ne. Pridružil sem se najbližjemu rekreativnemu klubu Izvir Vipava. Kadar imam čas, treniram z njimi in odpeljem nekaj rekreativnih dirk - domačo na Nanos, pa na Drežniške ravne in podobno. S spremstvom pomagam tudi pri organizaciji treninga Kristijana Korena, ki je doma le nekaj kilometrov stran.”

> Kakšni so vaši načrti v novem poklicu?

“Po končanem maserskem šolanju sem se hitro dogovoril s selektorjem reprezentance Martinom Hvastjo. Že lani sem največ delal za člansko im mlado reprezentanco. Masiral sem tudi svetovnega prvaka v kategoriji U-23 Mateja Mohoriča. Večino preostalega časa sem bil maser kranjske Save, na voljo pa sem bil tudi športnikom in drugim pomoči potrebnim na Ajdovskem. Približno tako bo tudi letos. Udeležil se bom tudi nekaterih izobraževanj. Želim se tako izpopolniti in uveljaviti, da bi lahko delal za katero od uglednih tujih profesionalnih ekip.”

> Komu predajate štafeto?

“Zmagovalki svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu Tanji Žakelj. Naj pove, ali je gorsko kolesarstvo po njenih uspehih kaj bolj cenjeno kot prej.” IGOR MUŠIČ