Po španskem šoku še Ronaldov “šov”?

RUSIJA > Kako lahko nenadna zamenjava selektorja na samem prizorišču vpliva na predstave španske reprezentance? To je glavno vprašanje, ki bo bržkone obviselo v zraku ne le med španskimi ljubitelji nogometa do morebitnega izpada ali končnega zmagoslavja 15. julija na moskovskem stadionu Lužniki.

Dejstvo je, da špansko nogometno gibanje že od malih nog vzgaja svoje naraščajnike po istem reprezentančnem modelu, ki v ospredje postavlja tehnično obvladovanje žoge in igrivost. Drži tudi, da izbrana vrsta premore takšne ase, ki bi lahko skupaj igrali miže. Ne nazadnje reprezentančno jedro še vedno tvorita bloka madridskega Reala in Barcelone, ki sta kljub klubskim in morebitnim političnim nasprotjem dobro uigrana. Če jim dodamo še nekaj pomembnih členov madridskega Atletica, potem je jasno od kod izvira moč Kastiljcev, Kataloncev, Baskov in drugih španskih narodnosti.

S Salahom ali brez?

Danes bo na sporedu tudi drugi dvoboj skupine A. Za egipčanske privržence je najbolj vznemirljivo vprašanje, ali bo selektor Hector Cuper rekonvalescenta Mohameda Salaha uvrstil v udarno enajsterico. Argentinec na klopi Egipta seveda dobro pozna sosede iz Urugvaja, a mu ob strelskem navdihu Luisa Suareza, Edinsona Cavanija in drugih adutov z 71. leti najstarejšega selektorja na prvenstvu Oscarja Tabareza to ne bo kaj prida pomagalo.

Španski klubi so v preteklih petih sezonah evropskim tekmecem prepustili le drobtinice, pri čemer ne gre spregledati, da imajo vsi bolj ali manj nosilne vloge pri Barceloni, Realu in Atleticu. Predsednik španske nogometne zveze Luis Rubiales je nase vendarle prevzel veliko tveganje, ko je namesto Julena Lopeteguija ustoličil Fernanda Hierra. Kot športni direktor in nekdanji as Reala z bogatimi mednarodnimi izkušnjami na prelomu tisočletja je sicer dobro seznanjen z reprezentančnim utripom. Morda bo kdo dodal, da je tudi Zinedine Zidane prevzel vodenje Reala brez omembe vrednih trenerskih izkušenj.

Na reprezentančnem turnirju oziroma velikem tekmovanju pa vendarle veljajo drugačne zakonitosti kot na klubski sceni, zato bo prav zanimivo videti, kako se bo odvila španska zgodba na letošnjem mundialu. Po treh zaporednih zmagah na velikih tekmovanjih sta sledili razočaranji. Pred dvema letoma so se Španci na evropskem prvenstvu spotaknili že ob prvi izločilni stopnički, v osmini finala proti Italiji. Še slabše so jo odnesli na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Kot branilci naslova so se pred štirimi leti morali posloviti že po skupinskem delu.

V Rusiji se zdi takšen scenarij izključen, pa čeprav so španski tekmeci tudi aktualni evropski prvaki Portugalci s Cristianom Ronaldom na čelu. Jasno, da bi zavzet zbiralec posamičnih in moštvenih lovorik rad še dopolnil svojo zbirko z manjkajočim naslovom, kar pa bo vse prej kot enostavno. Še najdlje so Portugalci z Ronaldom prišli leta 2006, ko jih je v polfinalu zaustavila Francija. Štiri leta pozneje je bila za portugalske ambicije usodna prav Španija v osmini finala. Na selektorski klopi Portugalcev je tedaj sedel Carlos Queiroz, ki je svoj čas vodil tudi Real. V skupini B se bo z izbrano vrsto Irana soočil tako s Portugalci kot Španci, s katerimi bo težko prišel do točk(e).

Več možnosti mu ponuja današnji obračun Irana z Marokom, pri čemer pa imajo Mehdi Benatia in druščina podobne izračune. Zlasti Maročani se lahko zanašajo na čvrsto obrambo, a za obe reprezentanci danes šteje le zmaga.