Po zlato še na EP in svetovne igre
Balinar Anže Petrič z Gradišča pri Vipavi je pred kratkim skupaj z Gorenjcem Alešem Borčnikom še drugič postal svetovni prvak v štafetnem zbijanju. Čeprav že desetletje na največjih članskih tekmovanjih osvaja odličja, mu ob redni službi in družini energije za nove dosežke ne manjka.
GRADIŠČE > Anže Petrič ima res razgibano življenje. Tak je že od malega, ko je sprva treniral tek, nogomet in košarko. Potem ko se je po prihodu s svetovnega prvenstva (SP) v Turčiji na sprejemu v domačem Gradišču poveselil z domačini, se je te dni že vrnil v običajni ritem služba - trening - družina z dvema majhnima otrokoma. V petek ga že čaka pot v Italijo, kjer tekmuje za prvoligaško ekipo Borgonese. Ker je Petrič izredno zaposlen, je pogovor nastal kar na sprejemu.
Pred osmimi leti sta z Alešem na SP že osvojila prvi naslov prvaka v štafetnem zbijanju. Kako je močan je bil tokrat psihični pritisk v finalu, ko se vama je ponudila priložnost za drugo zlato?“Pritisk je pravzaprav v zadnjem delu tekmovanja popustil. Zame je bilo težje prej, ker nisem imel običajnega pripravljalnega obdobja. Zaradi operacije kile in okrevanja sem izgubil pol leta treninga. Spraševal sem se, ali bom kondicijsko zdržal. Na turnirju se je izkazalo, da lepo stopnjujeva formo. Najboljša sva bila prav na koncu, ko sva z 61 meti zbrala kar 60 zadetkov, kar je najin rekord na uradnih tekmah. Enkrat sva takšen rezultat dosegla le na treningu.”
Kako vam že dobro desetletje uspeva, da se ob službi in družini tako dobro pripravite na tekmovanja?Polne vitrine
31-letni Anže Petrič je z Alešem Borčnikom med drugim leta 2010 postavil svetovni rekord v enournem štafetnem zbijanju s 586 zadetki iz 643 metov. Leta 2011 in letos je z Borčnikom osvojil zlato na SP v štafetnem zbijanju. Na SP je zbral še bron (2013, 2015, 2017) v štafetnem in zlato v hitrostnem zbijanju (2017). Na EP je bil v štafeti srebrn (2012, 2014, 2016) in bronast (2018), bil je srebrn na svetovnih igrah neolimpijskih športov leta 2017. V minuli sezoni je v italijanskem prvenstvu izenačil svetovni rekord v hitrostnem zbijanju. Iz 50 poskusov je zbral 49 zadetkov.
“Za to gre zahvala številnim, brez katerih to ne bi bilo mogoče - najprej družini, ki razume, kaj od mene zahteva šport, saj se pri nas vsi ukvarjamo z balinanjem. Veliko razumevanje imam v podjetju ProCare, kjer sem zaposlen, neprecenljiva pa je pomoč številnih balinarskih delavcev iz okoliških klubov, Podskala, Nanos, Skala Sežana in Hrast Agrochem. Brez njih in pomoči klubov, ki mi poleti na odprtih in pozimi v dvoranskih igriščih nudijo prostor in pomoč pri izvedbi treningov, kakovostne individualne vadbe pred odhodom na tekme v Italijo in v državno reprezentanco ne bi mogel izpeljati.”
Kakšen je pozimi vaš običajni teden?“Od ponedeljka do četrtka vsak dan po službi treniram. Na srečo imam v bližnjih klubih dovolj dobre razmere zanj, v Italiji pa mi omogočajo, da treniram doma in sem tako skupaj z družino. V svoj klub potujem v petek in ob koncih tedna igram v italijanski ligi. Moj klub Borgonese, za katerega igram že pet let, je s 600 kilometri mnogo predaleč, da bi lahko tam treniral vsak dan, napore redne tedenske dolge vožnje pa si razdeliva s klubskim in reprezentančnim kolegom Dejanom Tonejcem. Kilometrov se na leto nabere veliko čez 50.000, vendar so se z uspehi že poplačali.”
Kaj bo vaš naslednji cilj?“Zdaj bo nekaj mesecev vsa pozornost usmerjena v italijansko prvenstvo. Trenutno nam gre kar dobro. Po treh krogih imamo dve zmagi. Naš prvi cilj je, da se prebijemo med štiri najboljše in da se nato borimo za odličja v državnem prvenstvu in s tem za nastop v evropskem pokalu. Vmes se bom skušal v času božičnih praznikov čim bolje odpočiti v krogu domačih, ker bo to za dolgo časa zadnja tovrstna priložnost. Zima in pomlad bosta nato zelo naporna, saj je italijanska liga dolga in gotovo najmočnejša na svetu.”
Kaj pa v dresu državne reprezentance?“Zlato na evropskem prvenstvu v štafetnem zbijanju z Alešem loviva že skoraj deset let. Trikrat sva bila v finalu in zdaj bi bil čas, da tam prihodnje leto končno prvič zmagava. Čez dve leti bi bilo lepo ubraniti še naslov svetovnega prvaka. S tem bi imela v vitrinah skoraj vse, kar se da v našem športu doseči. Žal kljub številnim prizadevanjem v času moje vrhunske kariere balinanje gotovo še ne bo na olimpijskih igrah. Upam, da bom še dovolj dober in da bom dobil priložnost na naslednjih svetovnih igrah neolimpijskih športov, ki bodo leta 2021 v ameriškem Birminghamu. Tudi tam mi zlato še manjka, podlaga pa je kar dobra, ker sem na prejšnjih igrah na Poljskem osvojil srebro.”