Pogum Rogle, mavrična majica Pogijevemu klubskemu kolegu

MONTREAL > Mavrična majica svetovnega prvaka je torej ostala v ekipi UAE Emirates, a je rekonvalescent Tadej Pogačar ni oddal Mehičanu Isaacu del Toru, ki je veljal za enega glavnih papirnatih favoritov na cestni dirki. Smetano na torti je pobral Brandon McNulty. Pogačarjev vrstnik še zdaleč ni kolesarski obstranec, navsezadnje je lani dobil prav Veliko nagrado Montreala, ki je letos gostil svetovno prvenstvo. Pri tem je treba povedati, da mu je slovenski šampion, kot to neredko počne s klubskimi pomočniki, če je le mogoče, v zaključku prepustil slavo.

Sicer pa 28-letni McNulty še zdaleč ni kolesarski obstranec. Znajde se v vseh kolesarskih prvinah podobno kot Pogačar, ki pa je fenomen ekstra kategorije, McNulty je vsestranski kolesar, ki je potrpežljivo čakal na svojo svojo priložnost in jo dobrih 30 kilometrov pred ciljem izčrpavajoče dirke z napadom tudi izkoristil. Tako kot tudi taktiziranje že načetih tekmecev in moštveno delo reprezentančnih kolegov Quinna Simmonsa in predvsem Matea Jorgensona, ki sta blokirala poskuse v zasledovalni skupini in za povrh osvojila mesti med prvo deseterico.

Čudež in ekipna zmaga

To je bila tudi najboljša potrditev, da je kolesarstvo ekipni šport, v katerem zmagujejo posamezniki, ki sicer niso bili v (ožjem) krogu favoritov več kot 270 kilometrov dolge dirke. "V zadnjih nekaj stotih metrih sploh nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Sam pri sebi sem bil že tako utrujen, kot da umiram. Da bi se lahko zgodilo kaj takega, bi potreboval pravi čudež in očitno se je čudež res zgodil," je v prvih izjavah v cilju povedal McNulty, tretji Američan z mavrično majico. Greg LeMond jo je oblekel dvakrat (1983 in 1989), obdržal pa jo je lahko tudi svetovni prvak iz leta 1993 Lance Armstrong, ki so mu zaradi dopinške goljufije odvzeli vseh sedem zmag na Touru na prelomu 21. stoletja.

Dobitnik srebrnega odličja ni bil nič manj presenetljiv kot nosilec najžlahtnejše medalje. Michael Matthews je bil po lanskih težavah z zdravjem in letošnjih nesrečah skoraj že bivši kolesar, a se je 36-letni Avstralec vrnil v velikem slogu na terenu, ki naj bi bistveno bolj ustrezal kopici drugih kolesarjev. Navsezadnje tudi Mathieuju van der Poelu, ki je osvojil bron v ciljnem sprintu prve zasledovalne skupine.

Pomembna je tudi pot

Prav Nizozemec je z Belgijcem Woutom van Aertom po narekovanju ostrega tempa francoske reprezentance ob prihodu v mestne kroge 100 kilometrov pred ciljem sprožil zažigalno vrvico. Nadvse zanimivi kombinaciji je sledil tudi Primož Roglič, ki se je torej znašel v dobri družbi in lep čas držal stik z najboljšimi. Praktično do 250. kilometra. "Mogoče se včasih prevečkrat osredotočamo na sam cilj in se izgubimo na poti. Dokler sem imel moč v nogah, sem bil tam kjer je bilo treba. Na koncu me je malo zmanjkalo. Vseeno si nimam česa očitati," je povedal 37-letni Roglič, ki je dirko končal na 21. mestu.

Edini slovenski kolesar izmed sedmerice, ki je v selektivni dirki prečkal ciljno črto, gotovo ni bil med poraženci SP. Matevž Govekar je pomagal, kolikor je lahko, Jan Tratnik pa ni imel svojega dne. Sicer je pa že v nedeljo nova priložnost pred domačimi gledalci na domačih cestah. Žal tudi naslova evropskega prvaka v Sloveniji ne bo mogel braniti Tadej Pogačar, ki pa bo imel že naslednje leto lepo priložnost, da si povrne mavrično majico. Svetovno prvenstvo 2027 bo namreč gostila Francija s Savojskimi Alpami.