Primorec, ki je osvojil Sarajevo

KRANJSKA GORA > ”Volimo Jureka više od bureka” je zimzeleno geslo, ki so ga Sarajevčani skovali ob prvi jugoslovanski medalji na zimskih olimpijskih igrah (ZOI). Okrogli jubilej oziroma zgodovinski datum bo napočil 14. februarja, ko bomo v PN objavili tudi poseben pogovor z najboljšim športnikom Jugoslavije v letu 1984. Primorski alpski smučar je osvojil zimsko olimpijsko medaljo v bosanskem Sarajevu! Že zaradi celotnega konteksta predstavlja ta podatek dovolj dobro podlago za kakšno filmsko ali dokumentarno zgodbo.

Jure Franko je eden tistih sogovornikov, ki se jih nikdar ne naveličaš poslušati, bodisi ko govorijo o športu bodisi o drugih področjih družbenega življenja. Po z nekaj izjemami skoraj 30-letnem izogibanju soju medijskih žarometov je spet spregovoril javnosti. In za povedati je imel veliko zanimivega in sporočilnega, kakor zna le on. Neposredno in nevsiljivo, a vedno iskrivo.

Zaradi slabega vremena in posledičnega črtanja veleslaloma za Zlato lisico je bila Frankova novinarska konferenca v soboto glavni dogodek v Kranjski Gori. Veliko starih (novinarskih) znancev, med katerimi sta bila tudi Tone Vogrinec in Tone Fornezzi Tof, ga je prišlo samo pozdraviti, kar zgovorno priča, da je pustil močan pečat, ki ga leta, ko je bil razpet med Združenimi državami Amerike in Japonsko, niso mogla izbrisati. Z družino se je sedaj 51-letni poslovnež ustalil v Radovljici, pri čemer je ohranil značilno primorsko odprtost duha. Tokrat smo izluščili nekaj odgovorov:

> o medijskem molku: “Hvala za razumevanje, zaželel sem si določenega miru v majhnem slovenskem prostoru. Mislim, da sem izbral pravi čas za druženje z vami, saj sovpada z olimpijskimi igrami v Sočiju in okroglim jubilejem iger v Sarajevu. Naslednja takšna priložnost bo šele čez 20 let. Takrat se spet vidimo.”

> o (pre)zgodnji tekmovalni upokojitvi pri 23. letih: “S kolki v takšnem stanju ne bi zdržal še enega olimpijskega ciklusa. Problem pri teh trajnih poškodbah je bolečina, ki je nenehno prisotna. Preprosto te utrudi in najeda.”

> o olimpijski medalji: “Vsaka stvar prinese nekaj dobrega in nekaj slabega. Lahko rečem, da mi je olimpijska medalja dala skoraj izključno samo pozitivne stvari. Zame je bila okno v svet. Pri sogovornikih v tujini, zlasti ZDA, sproža določeno zaupanje. Dosežek povezujejo z disciplino in predanostjo, ki odpirajo poti do sodelovanja. Vpijajo tvoje izkušnje.”

> o olimpijskem Sarajevu: “To so bile olimpijske igre v pravem oziroma izvirnem pomenu besede. Olimpijski duh je bil v Sarajevu res prisoten. Vse skupaj je bilo eno veliko doživetje. Bivali smo v olimpijski vasi, kjer smo se lahko družili in fotografirali z ostalimi športniki. Sarajevčani so res pripravili sijajno ozračje. “Ni problema”, je bil njihov odgovor na naša vprašanja oziroma pomisleke. In res. Prireditelji so opravili brezhibno delo. Za ostalo je poskrbelo veliko bosansko srce.”

> o srebrnih “elankah”: “Ne vem, kje so pristale smučke, s katerimi sem osvojil medaljo v Sarajevu. Spomnim se le, da sem jih prodal, ker je bil to takrat edini vir zaslužka. Običaj je bil, da si po koncu sezone nekaj dobil za rabljeno tekmovalno opremo. Boljše rezultate, kot si dosegel, višjo ceno si iztržil. Že zaradi tega se je splačalo biti dober (smeh op. a.). Vem, da sem zanje dobil 600 takratnih nemških mark.”

ALEŠ SORTA