Primož Roglič, prvi slovenski kolesar s skupno zmago na kateri od tritedenskih dirk

Kdo ve, morda je športnemu fenomenu Primoža Rogliča botrovala tudi rudarska kri, ki se pretaka po žilah 29-letnega kolesarja iz Zasavja. Tam so bili nekoč rudarji. Tudi Rogličeva stara starša sta opravljala rudarsko delo, ki bi bilo zaradi napornosti lahko prispodoba za vztrajno poganjanje pedal. Slovenski športni junak izhaja iz zaselka nad Kisovcem po imenu Strahovlje, kjer so svoj čas kopali premog. Besede strah praviloma ne povezujemo s kolesarji, še manj pa s smučarji skakalci. Strah in pogum, spoštovanje in drznost, premišljenost in nagon. Dve plati iste (kolesarske) medalje.

Le od kod se je vzel?

Le od kod se je vzel Primož Roglič, so se spraševali v kolesarskih krogih po uvodni etapi dirke po Italiji pred tremi leti. Rožnato majico, ki je na sloviti etapni preizkušnji z več kot stoletno tradicijo simbol za najboljšega kolesarja v skupnem seštevku je v Apeldoornu, kjer se je takrat začel Giro, oblekel domačin Tom Dumoulin. Zmaga Nizozemca ni bila nobeno presenečenje, pa ne le zavoljo poznavanja domačih cest in izjemne navijaške podpore, ki je je bil deležen ob desetkilometrski trasi uvodne vožnje na čas. Dumoulin, ki bo sicer v naslednji sezoni Rogličev moštveni kolega, je na dirki po Španiji leta 2015, ko se mu je skupna zmaga izmuznila v zadnji gorski etapi, že pritegnil veliko pozornost. Kronometer pa je pravzaprav njegova specialnost, kar je z vrhunskimi dosežki potrdil tudi v naslednjih letih.

A ni manjkalo veliko, da bi domače slavje pokvaril Slovenec. Roglič je pred sezono 2016 iz novomeške Adrie Mobila prestopil v nizozemsko ekipo Lotto, a bi se zaprisežena kolesarska nacija bržkone težko sprijaznila z razvojem dogodkov. Šlo je za las, za eno stotinko ali še natančneje 15 centimetrov v korist Dumoulina. Kronometer velja v kolesarskem besednjaku za uro resnice, a ni jih bilo malo, ki so menili, da gre za preblisk oziroma veliko presenečenje nekdanjega smučarja skakalca, ki se je leta 2016 prvič preizkusil na dirkah svetovne serije. Giro je bil za Rogliča sploh prva velika tritedenska dirka.

Le nekaj dni kasneje je v vožnji na čas dokazal, da ni bil muha enodnevnica. Kolesarska karavana se je medtem že preselila v Italijo, kjer je bila na sporedu druga vožnja na čas, to pot s 40 kilometri precej daljša. Roglič je v Chiantiju ugnal vso konkurenco in dosegel svojo prvo zmago na najodmevnejši kolesarski sceni. Komentarji po svetu so izpostavili njegove sposobnosti in veščine v vožnji na čas, hkrati pa poudarili, da se je kolo sreče za razliko od prve etape obrnilo v njegov prid. Kronometer je odpeljal po suhem cestišču, sledeče padavine pa so otežile oziroma upočasnile favorite, ki so se podali na start za njim. Roglič je nato razkril, s kakšnimi nevšečnostmi se je moral ubadati še tik pred startom, ko je moral zavoljo domnevno napačnih mer zamenjati kolo s povsem drugačnimi nastavitvami.

Motor v nogah, ne v kolesu

“Vsaj števec za pulz in kilometre imam, saj table s kilometri tako ali tako ne vidiš, ker si pri kronometru v posebnem položaju. Po petih kilometrih mi je števec padel s kolesa, ker sem ga zaradi hitenja pozabil pripeti. Športnemu direktorju, ki se je z avtom vozil za menoj, sem skušal pokazati, naj se ustavi in ga pobere. Potem sem se spraševal, ali sploh ima smisel, da vrtim pedala z vso močjo, ker tako ali tako ne bom imel nobenih podatkov za prihodnje kronometre, da bi videl, kje imam še prostor za napredek. S tistimi podatki bi imel za naslednjič boljše izhodišče in bi vedel, kje so moje meje. V glavi sem imel, da je zadnji del kronometra preprost in da se bo dirka zaradi dolgega vzpona odločila tam. Vse sem stavil na ta del in uspelo mi je,” je trnovo pot do etapnega uspeha za Sportal takrat opisal Roglič.

Njegova nenadna izstrelitev v ozvezdje v mednarodni javnosti ni ostala neopažena, pri čemer ni šlo brez pomislekov. V kolesarstvu, ki se lep čas ni mogel otresti temnih senc dopinga, so tudi Rogličev podvig v nekaterih medijih postavili pod vprašaj. Najdlje je šla francoska televizija Stade 2. Po njihovem raziskovanju naj bi imel slovenski kolesar ob zmagi v deveti etapi Gira motor v kolesu. Pomagal naj bi si torej z mehanskim dopingom. “Neumno se mi zdi karkoli komentirati, če je trditev neumna,” se je odzval Roglič, njegova ekipa pa je nato od francoske ekipe zahtevala opravičilo.

Roglič ima nedvomno motor v nogah, kar so pokazale meritve na Fakulteti za šport pri dr. Radoju Miliću. Opravil jih je, potem ko je septembra 2012 zmagal na vzponu na Vršič. Tedaj je le malokdo tudi v slovenskih kolesarskih krogih vedel, kdo je Primož Roglič. Meritve kolesarskega samorastnika so osupnile tudi specialista športne medicine in fiziologa, ki že več kot četrt stoletja deluje v Laboratoriju za fiziologijo na Fakulteti za šport v Ljubljani. Na podlagi testov (porabo kisika je imel 82 ml/kg, moč pa 6,8 do 6,9 vata na kilogram teže) je kolesarskim strokovnjakom sporočil, da je Roglič zelo močan. Na deset let naj bi se pri nas pojavili le dva ali trije športniki s takšnimi fizičnimi postavkami.

Zasavec med Gorenjci

V naslednjih letih pa so se pokazale tudi druge značajske lastnosti, ki so Rogliča izstrelile v kolesarski vrh. Marsikatero je verjetno prenesel tudi iz smučarskih skokov. Osredotočenost in nenazadnje tudi eksplozivna moč sta zaščitna znaka Rogličevih poskočnic po pobočjih bolj ali manj znamenitih prelazov, kakor tudi vratolomnih spustov. Hitrost je primerljiva s tisto, ko se je s smučmi spuščal z zaletnega mesta skakalnice. Sukati se zna okoli 100 kilometrov na uro. Tudi na cesti se prepletata drznost in hladnokrvnost, nadvse pomembna pa je odzivnost. Ozka je črta med zmago in porazom, v kolesarstvu, kjer bolj kot ne štejejo le prva mesta, še toliko bolj. Pomisleki so lahko usodni, pa ne le v lovu na vrhunsko uvrstitev. Pri tem lahko povlečemo kar nekaj vzporednic s smučarskimi skoki, kjer lahko prav tako že ena podrobnost ali neznaten košček sestavljanke pretehtata v smer vrhunskosti ali povprečnosti.

Sicer pa so nepogrešljivi del kolesarstva tudi padci. Roglič jih je izkusil precej, v svoji drugi športni karieri nemara precej več kot v prvi, v kateri se je že kot kratkohlačnik zapisal smučarskim skokom v domačem Kisovcu. Kot Zasavec se je znašel v športni panogi, ki je pretežno domena Gorenjcev. Morda je Roglič prav skozi to izkušnjo razvil vztrajnost, ki je ena od osnovnih premis kolesarstva in simbolično tudi življenja nasploh. V domačem kraju pravijo, da je bil že kot otrok priden, delaven in trmast, da je vedno dosegel tisto, kar si je zamislil, saj prej enostavno ni želel odnehati. Tudi ko je še treniral smučarske skoke, je rad sedel na kolo, še raje pa na motor.

Rogličeva starša sta bila športno dejavna, Primož pa se je sprva preizkusil kot nogometaš. V Kisovcu je imela najpomembnejša postranska stvar na svetu resno konkurenco v smučarskih skokih. Skakalni trener Zvone Pograjcje bil tudi sosed Rogličevih. Predlagal mu je, naj poskuša. Skoki so postali sestavni del Rogličevega življenja in z njimi tudi adrenalin, ki ga prinašajo. Roglič je bil obetaven smučarski skakalec. Pograjc pravi, da je imel sloves tekmovalca, ki se je metal na glavo. Kot je bil svoj čas JaponecKazujoši Funaki, zdaj pa denimo Domen Prevc.

V letih 2006 in 2007 je Roglič osvojil ekipni medalji na svetovnih prvenstvih z mladinsko reprezentanco, posamično se je v svoji kategoriji uvrščal med deseterico. Rogličeva vrstnika, s katerima se je meril na mladinskih prvenstvih, Avstrijec Gregor Schlierenzauer in NemecSeverin Freund, sta kasneje krojila skakalni vrh. Rogliču preboj v svetovnem pokalu ni uspel.

“Na testih, ki so jih vsako leto opravljali na Fakulteti za šport v Ljubljani, je imel z naskokom najboljše rezultate, za njim sta bila celo Robi Kranjec in Primož Peterka. Tista njegova energija ni šla v pravo smer. Dojel je, da ne more narediti nekaj velikega, to pa ni bilo v skladu z njegovo zmagovalno miselnostjo,” je pred časom za Nedeljske novice povedal Pograjc, ki ni pozabil omeniti Rogličevega visokega bolečinskega praga. O Rogličeva zmagovalna miselnost in bolečinski prag sta dobila svoje potrdilo na največji kolesarski sceni: letos je dobil vse tri enotedenske dirke svetovne serije, na katerih je vrtel pedala: po Združenih arabskih emiratih, od Tirenskega do Jadranskega morja in po Romandiji. Od leta 2016 je petkrat sodeloval na tritedenskih dirkah, prav vsakič pa je iztržil vsaj eno etapno zmago.

Vzponi in padci

Težko je sicer reči, kako bi se razvijala Rogličeva skakalna kariera, ki jo je zaznamoval grd padec na planiški letalnici leta 2007. Po okrevanju se je vrnil na skakalnice, a se je v naslednjih sezonah znašel v začaranem krogu poškodb. Kolenske vezi je krepil tudi z vrtenjem pedal. Na kolesu je prebil tri, štiri, včasih tudi šest ur. Športna motivacija v skokih je popuščala. Po zimski sezoni 2011/12 je padla odločitev. Roglič je smuči odložil v kot, a tekmovalna iskra pri 22 letih še zdaleč ni ugasnila. S cestnim kolesom je najprej premagoval konkurenco na amaterskih dirkah. Ko je prišel po nasvete v ljubljanski klub k aktualnemu slovenskemu selektorju Andreju Hauptmanu, je že prerasel kategorijo do 23 let. Še večje pomisleke je sprožilo dejstvo, da si je Roglič želel na kolo presedlati iz smučarskih skokov, ki nimajo nobene povezave s športno vzdržljivostjo, s katero kolesarji poganjajo pedala skoraj 200 kilometrov v posamezni dirki ali etapi.

Andrej Hauptman se je s trenerjem Markom Polancemodločil, da Rogliču ponudi priložnost. Izkazalo se je, da je bil na prvem gorskem treningu enakovreden šolanim kolesarjem Roga, med katerimi je bil tudi Jan Polanc, kasnejši dvakratni zmagovalec etape Gira, kjer je letos nosil tudi rožnato majico. Jeseni 2012 je Roglič odprl prvo pomembno kolesarsko poglavje v svoji drugi karieri. Podpisal je profesionalno pogodbo z novomeško Adrio Mobil. Naučiti se je bilo treba zakonitosti vožnje v strnjeni kolesarski skupini in taktike. Vsak trening, še bolj pa vsaka dirka, sta pomenila nabiranje izkušenj. Tudi trpkih. Po vsakem padcu se velja pobrati, v kolesarstvu ni časa za obžalovanje ali premlevanje zamujenih priložnosti. Karavana gre dalje.

Roglič je hitro učljiv, hitro se je navzel tudi kolesarskega načina razmišljanja, pri katerem velja opazovati tekmece, a v prvi vrsti poslušati svoje telo in tudi srce. Učna doba v novomeškem klubu je bila koristna. Okrog sebe je imel prekaljene kolesarske delavce, a tudi z velikih dirk izkušene moštvene sotekmovalce. Roglič je že od začetka kazal določen kolesarski potencial. Ali ga bo tudi razvil in kam ga bo to pripeljalo v globalni kolesarski konkurenci, pa si je težko kdo drznil napovedati, ko je leta 2013 začel nabirati tekmovalne kilometre v dresu Adrie.

Tekmovalni izbruh

V uvodnih dveh sezonah je imel Roglič na slovenskih cestah nekaj prebliskov, ki so odstopali od rezultatskega povprečja. Na kraljevski etapi dirke po Sloveniji leta 2013 je denimo že pokazal, da je kolesar, ki ne sledi ali se zgolj prilagaja razvoju dogodkov. Napadalnost pa imajo kolesarski navijači še posebej v čislih. Rogliča, ki je seveda tudi prilagodljiv, neredko vodi cestni nagon in gotovo ni suženj kolesarske tehnologije oziroma taktike. Pravi tekmovalni izbruh pa je sledil leta 2015, ko je pritegnil pozornost prvorazrednih ekip iz tujine. Takrat so se pri Rogliču že začeli kazati obrisi kolesarja, kakršnega poznamo danes. Vsakič, ko se je pojavil na startu dirke, je bil cilj skupna zmaga. Tako je bilo tudi v Izoli, na uvodni domači dirki sezone.

Roglič je z napadom posegel v napisani scenarij, ki je predvideval sprint večje skupine. Od ubežnikov sta naposled ostala dva in čeprav Roglič v cilju ni bil najhitrejši, je središčna zgodba pripadla prav njemu, nekdanjemu smučarskemu skakalcu. “Učim se, nisem sprinter. Potrebujem še nekaj tovrstnih izkušenj, ki mi bodo prišle prav v nadaljnji karieri,” je v izjavah v cilju podčrtal svojo stalno dovzetnost za učenje, ki ga spremlja skozi kolesarsko kariero. Sprva se je učil ob padcih in porazih oziroma jalovih napadih, leta 2015 pa se je tehtnica že nagnila na stran uspehov. Med drugim je dobil tudi domačo dirko po Sloveniji, ob koncu sezone pa je sledilo povabilo nizozemske ekipe Jumbo Visma, s čimer je Roglič vstopil v veliki svet kolesarstva. Pot do najodmevnejših dirk in kosanja z najmočnejšo konkurenco pa si je seveda moral še utreti.

Krona na Vuelti

Nizozemci. s katerimi je pred kratkim podaljšal pogodbo do leta 2023, so imeli očitno zelo dober nos, pri čemer so hitro zaznali Rogličevo vsestranskost in jo tudi razvijali. V Sloveniji je imel sloves kolesarja, ki pride do izraza, ko se cesta postavi navkreber. Leta 2016 je dokazal, da je dlje časa sposoben vztrajati pri veliki obremenitvi in med svoje najmočnejše prvine dodal vožnjo na čas, kar je potrdil tudi na letošnji dirki po Italiji. Na Giru se je sicer že pred tremi leti vpisal na vedno daljši seznam slovenskih zmagovalcev etap na kateri od tritedenskih dirk. Ob nizu uspehov na enotedenskih dirkah sta presežno vrednost gotovo prinesli Rogličevi etapni zmagi v alpskih in pirenejskih vzponih na preteklih dveh izvedbah Toura. Nemara še večjo simbolno težo pa je imelo lansko četrto mesto v skupnem seštevku dirke po Franciji in potrditev, da se lahko na največji sceni v tritedenskem merjenju moči kosa s kandidati za rumeno majico.

Potrditev je prišla na letošnjem Giru, kjer je več dni nosil simbol primata, rožnato majico. Nemara so mu le padec in želodčne težave, ki so ga pestile zadnji teden dirke, preprečile, da bi jo pripeljal do cilja v Veroni. Tudi s tretjim mestom v skupnem seštevku pa je poskrbel za nov mejnik: kot prvi slovenski kolesar se je povzpel na zmagovalni oder v skupnem seštevku katere od tritedenskih dirk.

Slavje je bilo le preloženo. Po naporih Gira, kjer je dobil tudi dve etapi v vožnji na čas, se je odločil da bo izpustil dirko po Franciji. Tudi zato, ker mu je njegova izbranka Lora Klinc medtem povila prvorojenca Leva. Oba sta pospremila očeta do zmage na dirki po Španiji, kjer je Roglič spet pisal zgodovino. Kot prvi slovenski kolesar se je vpisal na seznam zmagovalcev vsaj ene etape na Giru, Touru in Vuelti. In kar je najpomembneje: rdečo majico, ki pripada najboljšemu v skupnem seštevku dirke po Španiji, bo jutri pripeljal do cilja v Madridu.