Različni okusi Toura

PARIZ > Slovenija tokrat ni vtisnila tako močnega pečata, kot jo je v najodmevnejšo dirko na svetu leta 2017 in še posebej lani po zaslugi Primoža Rogliča. Zasavec se je letos osredotočil na dirko po Italiji in se odpovedal dirki po Franciji. Po videnem je ravnal prav. Od kolesarjev, ki so pred začetkom Toura kandidirali za visoka mesta v skupnem seštevku, sta le dva zavrtela pedala na dirki po Franciji. Bask Mikel Landa je postregel s svetlimi prebliski v Pirenejih, v Alpah pa ni imel prestave več, s katero bi se lahko vključil v boj za zmagovalni oder. Ob vsej smoli pa je s končnim šestim mestom po četrtem na Giru več kot spodobno prestal napore Toura.

Giro in Tour

Vincenzo Nibali je bil praviloma konkurenčen v boju za vrh le na eni tritedenski dirki v letu. Pri 35 letih se je ta domneva še toliko bolj utrdila. Na letošnjem Touru je že po prvem tednu opustil ambicije, da bi se morebiti vključil v boj za rumeno majico, je pa sobotna etapna zmaga na skrajšani etapi z dolgim ciljnim vzponom na Val Thorens odtehtala trpljenje in vztrajanje v karavani Italijana, ki je skoraj poldrugo leto čakal na prvo mesto na dirkah svetovne serije. To je bila tudi druga zmaga za ekipo Bahraina Meride na letošnjem Touru, kar je zelo soliden izkupiček ob statističnem pretresu moštvenih dosežkov.

Večji odmev pa so vendarle dobili bolj ali manj glasni pomisleki Nibalija, ki po Giru ni prav natančno vedel, kaj lahko pričakuje od Toura, prihodnje leto pa bo branil barve Treka. Še bolj vznemirljivo je bilo ravnanje in s tem povezana prihodnost v ekipi Rohana Dennisa. Avstralec je k Bahrainu Meridi pred letošnjo sezono prestopil kot svetovni prvak v kronometru, na Touru pa je prav pred edino vožnjo na čas domnevno brez tehtnega razloga samovoljno sestopil s kolesa. Ne gre pozabiti, da so se med Girom na nekatere slovenske člane Bahraina Meride zgrnili tudi sumi o zlorabi dopinga.

Mohorič in Tratnik

V karavani dirke po Franciji sta letos pedala vrtela dva slovenska kolesarja, oba v dresu Bahraina Meride in oba prvič na Touru. Zadolžitve, vloge in ne nazadnje kolesarske značilnosti Mateja Mohoriča ter Idrijčana Jana Tratnika so v karavani drugačne od Rogličevih, zato njihovih dosežkov ne gre primerjati in mešati jabolk s hruškami. V prvi vrsti sta opravljala vlogi pomočnikov. Mohorič je po grdem padcu v uvodni etapi še naprej pilotiral Italijana Sonnyja Colbrellija v sprinterskih zaključkih, a želenega izkupička ni bilo. Po drugi strani v redkih priložnostih pobega v etapah, ki so mu po profilu ustrezale, ni ujel pravega vlaka, da bi se po etapnih zmagah na Vuelti in Giru, lahko potegoval tudi za prvenec na Touru.

Roglič tako ostaja edini Slovenec, ki je (dvakrat) zmagoslavno dvignil roke v zrak na dirki po Franciji. Tratnik pa je s tretjim mestom v deveti etapi postal imetnik druge najboljše slovenske uvrstitve na Touru. Ni prav veliko manjkalo, da bi se vpisal v zgodovino. V vožnji na čas, ki je v zadnjih letih postala njegova specialnost, se je rezultatsko nemara nadejal kaj več od 16. mesta, a kdo bi pričakoval, da bo v uri resnice najhitrejši Julian Alaphilippe. Domači junak je še v petek nosil rumeno majico vodilnega, v soboto pa ni več zdržal ritma vodilnih in zdrsnil z zmagovalnega odra.

Francozi so se danes tolažili s pikčasto majico Romaina Bardeta (AG2R), ki je bil najboljši v točkovanju gorskih ciljev. Slovak Peter Sagan (Bora) pa je v Parizu še sedmič oblekel zeleno majico najboljšega po točkah v letečih ciljih. Bela majica najboljšega mladega kolesarja je seveda pripadla Eganu Bernalu. Z 22 leti je bil najmlajši v karavani letošnjega Toura, po letu 1909 pa je Kolumbijec tudi najmlajši zmagovalec dirke po Franciji.