Rivalstvo, ki se vedno znova pogreva

V nogometu je pač tako, da šteje le naslov. O tem bi lahko (veliko) več povedali privrženci reprezentanc, ki se bosta pomerili za drugo finalno vozovnico. O rivalstvu Argentine in Anglije bi se dalo napisati debelo knjigo, v kateri ne bi manjkalo simbolike. Čeprav sta se reprezentanci na svetovnem prvenstvu (SP) prvič soočili v Čilu leta 1962, ko je v skupinskem delu Anglija z zmago 3:1 poslala Argentince domov, pa se je nogometno ozračje med državama ogrelo štiri leta kasneje.

Prve(ga) ne pozabiš nikoli

Leta 1966 je Anglija edinkrat gostila mundial in ga tudi dobila. V četrtfinalu je izločila Argentino z 1:0, pri čemer se je na Wembleyju pred 90.000 gledalci večkrat zaiskrilo. Še najbolj po izključitvi pred kratkim, prav med ameriškim mundialom preminulega Antonia Rattina. Tedanji kapetan gostov je po dobre pol ure igre prejel drugi opomin. Botroval naj bi mu nesporazum z nemškim sodnikom Rudolfom Kreitleinom oziroma komunikacijski šum, zavoljo katerega Rattin lep čas ni želel zapustiti igrišča. Toliko bolj, ker na SP 1966 v Angliji, kjer je igralo 16 reprezentanc, še ni bilo (rumenih in rdečih) kartonov, ki jih je Mednarodna nogometna zveza uvedla štiri leta kasneje.

Pred šestimi desetletji seveda ni bilo niti vplivne video asistence, ki kroji tudi utrip ameriškega mundiala. Kaj bi dali (Zahodni) Nemci v finalu SP 1966 za VAR oziroma osnovna tehnološka pomagala, ki natančno določijo, ali je žoga prečkala gol črto. Tako pa je bil fantomski zadetek Geoffa Hursta, ki je bil mož odločitve v podaljšku, priznan. Zadnjo sodniško besedo je imel Švicar Gottfried Dienst, a glavna vloga je pripadla njegovemu stranskemu pomočniku Tofiku Bahramovu iz tedanje Sovjetske zveze. Kot vojak Rdeče armade se je v drugi svetovni vojni, od konca katere sta v času angleškega mundiala minili šele dve desetletji, boril proti Nemcem.

Na veliko veselje domačih privržencev na Wembleyju je Bahramov signaliziral, da je žoga v celoti prečkala črto v nemških vratih, Angležem utrl pot do zgodovinske lovorike in sprožil teorije zarote. V analih pa bo ostalo zapisano, da je Hurst ob finalni zmagi 4:2 prispeval tri gole. Svojega četrtega na SP 1966 je zabil prav prav v izločilnem dvoboju proti Argentincem, ki so dve desetletji pozneje dočakali nogometno zadoščenje.

Božja roka in gol stoletja

V Mehiki leta 1986, ko je na mundialu igralo 24 ekip, sta se Anglija in Argentina znova pomerili v četrtfinalu. Štiri leta prej sta se državi zapletli v vojno za Falklandske otoke, ki je dodatno podžgala nogometni obračun. Še bolj pa so ga zaznamovali dogodki na igrišču. V prvi vrsti Diego Armando Maradona. Oba njegova zadetka za zmago sta se vtisnila v kolektivni spomin nogometnih navijačev po vsem svetu, kar je seveda pravi fenomen. Drugi s samostojno akcijo in serijskim preigravanjem tekmecev je bil označen za gol stoletja. Prvi pa je, kar zadeva mundiale, najbolj sporen, pobalinski in goljufiv, potem ko je Maradona, z Božjo roko, kot jo je poimenoval, pretental Petra Shiltona, a tudi delilce pravice, pri čemer je glavni sodnik Tunizijec Ali Bin Nasser čez čas valil krivdo na stranskega pomočnika Bolgara Bogdana Dočeva. In obratno.

Kakorkoli, tudi zmagovalec četrtfinalnega obračuna med Anglijo in Argentino na SP 1986 se je nato veselil lovorike. Maradona je pred štirimi desetletji dokončno dosegel božanski status med argentinskim ljudstvom, ki ga je osrečil z drugim naslovom na SP. Tretji je prišel na vrsto pred štirimi leti v Katarju pod taktirko Lionela Messija, za kogar se zdi, da se je čas ustavil. V Ameriki se počuti kot doma. Kako tudi ne, potem ko se je pred tremi leti odločil, da bo zaprl nogometno poglavje na stari celini in kariero nadaljeval čez lužo. Prepričal ga je solastnik Miamija David Beckham, ki je (bil) zvezdnik v pravem pomenu besede. Nehote pa je dodal svoj kamenček v angleško-argentinsko rivalstvo.

Beckham in Simeone

Argentina in Anglija sta se na SP 1998 v Franciji, kjer je igralo 32 reprezentanc, pomerili v osmini finala. Že prvi polčas je bil nadvse razburljiv z enajstmetrovko na vsaki strani, skupno štirimi zadetki in neodločenim izidom 2:2. Eden ključnih trenutkov tekme pa se je zgodil takoj po vrnitvi iz slačilnic. V akciji na sredini igrišča je Diego Simeone storil prekršek nad Beckhamom in Angleža, ko je bil že na tleh v značilnem argentinskem ali južnoameriškem slogu še malo potrepljal. Beckkam se je nespametno odzval tik pred očmi delilca pravice Kima Nielsna. Danec ni potreboval sodniške video asistence, Angleži so redni del tekme in podaljšek končali z igralcem manj in za povrh izpadli po izvajanju enajstmetrovk, argentinska pot pa se je nato sklenila na naslednji stopnički v četrtfinalu.

Danes se bosta Argentina in Anglija na mundialih po domnevni sodniški naklonjenosti v izločilnih bojih 23. SP prvič srečali v polfinalu. Sodniška ekipa na igrišču bo domača oziroma ameriška, vodil pa jo bo Ismail Elfath. V vsakem primeru gledalci v Atlanti naj ne bi pogrešali vznemirljivih trenutkov, zasukov in zadetkov. V mrežah obeh vratarjev. Ne Argentini ne Angliji v izločilnih bojih ni uspelo ohraniti mreže nedotaknjene. Obema reprezentancama pa je za napredovanje uspelo doseči vsaj gol več od tekmecev. Argentinci so jih do polfinala na treh tekmah zabili devet, Angleži sedem.

Kapetana skrbita za
gole in povezanost

“Igral sem proti vsem razen proti Angliji. To bo nekaj posebnega, zlasti ker gre za polfinale SP,” je dvoboj napovedal Messi, ki je na ameriškem mundialu dosegel osem od 17 argentinskih zadetkov. Kdo je še vroč? Ob argentinskem kapetanu se Lionel Scaloni nadeja, da se bo tako kot na obračunu s Švico odprlo Julianu Alvarezu ali Lautaru Martinezu. Angleži so do polfinala napredovali pod taktirko Harryja Kana in Juda Bellinghama, ki sta na 23. SP razveselila selektorja Thomasa Tuchla s po šestimi goli. To pa je bil izkupiček, ki je leta 2018 na SP v Rusiji Kanu že zadostoval za strelsko krono. V Ameriki je tudi zaradi širitve mundiala na 48 reprezentanc letvica postavljena precej višje,

Sicer pa ne dvomimo, da bi Kane zamenjal kopico strelskih rekordov za reprezentančno lovoriko. “Naša ekipa je tam, kjer je, prav zaradi povezanosti. Ne le med igralci, temveč tudi s selektorjem in strokovnim štabom,” je povedal kapetan Anglije, ki je kot zibelka nogometa najpomembnejšo postransko stvar na svetu izvozila tudi v Argentino. O tem govori (klubska) tradicija v deželi gavčev, kjer še vedno opevajo Falklande. V Atlanti bo vroče tudi na tribunah. Z Beckhamom in Simeonejem. Ter duhom Maradone. •