Rokavice namesto soli
Že izbira prizorišča je malce nenavadna in je ob določeni meri domišljije ponujala vzporednice z razvpitimi holivudskimi filmi o ilegalnih borbah na življenje in smrt. Brez skrbi, v nekdanjem skladišču soli Monfort na Bernardinu se ni dogajalo nič ilegalnega, zato pa je boksarski večer povsem upravičil pričakovanja.
PORTOROŽ > Pod stoletnimi tramovi ter med trimetrskimi zidovi so organizatorji iz Boksarskega kluba Portorož postavili ring in tribune za Monfort Fight Night, prostor pa je v resnici primeren za tovrstne dogodke, saj so zaradi visoke strehe v njem igrali celo že odbojkarske tekme. Ena bolj aktivnih članic kluba Najda Đorđević , ki skrbi za odnose z javnostjo v hotelu Kempinski, je osnovne podatke o mednarodnem boksarskem večeru stresla iz rokava: “Drugič organiziramo tovrsten dogodek, prvega smo pripravili marca v lucijski športni dvorani. Tudi vnaprej si želimo vsaj dvakrat letno na takšen način opozoriti nase, tokrat pa sta nam priskočili na pomoč tudi Občina Piran in Turistično združenje Portorož-Piran. Prav oni so nam predlagali, da bi se preselili v Monfort.”
Na prvi pogled poletna noč morda res ni najbolj primerna za plemenito veščino, toda že uvodne borbe so približno 250 gledalcev dvignile na noge, kajti boksarji se niso “šparali”, četudi jim večinoma primanjkuje izkušenj, nekateri pa so nastopali celo prvič. Ker portoroški klub šele orje ledino, drugače tudi ne more biti, je pojasnila Najda Đorđević: “Obstajamo komaj dve leti, zato moramo biti zadovoljni s 70 člani, od katerih se jih približno ducat z boksom ukvarja tekmovalno. Treniramo v Luciji, skušamo sodelovati tudi z italijansko zvezo, zanimanja za naš šport pa je vse več. Ostali prihajajo na treninge, ker s tem skrbijo za lastno zdravje, boks pa ob ustrezni zaščiti definitvno ni nevaren, kakor bi si kdo mislil.” Začetniki so kajpak zavarovani s čeladami, psihološko pa se morajo predvsem soočiti s strahom pred udarci oziroma ga premagati, kajti ni boksarja, ki ne bi občasno “ujel kakšne vzgojne”. Ključnega pomena je fizična priprava in v Monfortu je bilo vidno, kako nekateri mlajši borci že po šestih minutah “dihajo na škrge”. Kdor spremlja zgolj Klička, Zavca ali Mayweatherja, si najbrž niti ne predstavlja, kako naporno je boksati 12 rund po tri minute, če prejetih udarcev niti ne štejemo ...
V Portorožu glavno trenersko breme sicer pada na ramena Nikole Juretića, ki je obenem tudi predsednik kluba in podpredsednik Boksarske zveze Slovenije, zato naj bi ga sodelavci v prihodnosti razbremenili vsaj birokratskih nalog. Sicer pa je najmlajši slovenski klub (skupno jih je 22) doslej vzgojil že tri državne prvake: Tilen Tudija je prvak v kadetskem rangu do 62 kg, Alex Guzej med mladinci v kategoriji do 48 kg ter član Igor Pertot do 56 kg. Slednji je letos osvojil tudi bron na znanem turnirju Beograjski zmagovalec, vendar v Monfortu ni nastopil, zato je med domačimi heroji največ zanimanja požel Haris Šerifoski, ki tudi sicer velja za veliki portoroški up.
Lepi in živahni boji so na “bojevniškem večeru” kmalu razvneli gledalce, pri čemer velja omeniti, da je navijanje zelo športno in je vse manj nekoč običajnih krikov “sesuj ga, ubij ga”. Organizatorji so 18 boksarjev razdelili na domačo in italijansko ekipo, kajti večina gostov je prišla z zahodne strani meje, za spodbudo pa so poskrbeli tudi za obe himni. Tekmovalca se praviloma športno pozdravita tako na začetku kakor ob koncu boja, četudi eden morda komaj še stoji na nogah. To se je zgodilo Ptujčanu Luki Štolekarju v kategoriji do 69 kg, ki se nikakor ni znašel ob tajfunu, katerega je od uvodnega gonga uprizoril domači matador Mattia Poletti. Ob hitrem delu nog je kot osa pikal tekmeca, nato pa mu je sredi druge runde Štolekar neprevidno padel na direkt ter v naslednjem trenutku nepremično “zagrizel tla”. Klasični in redko viden nokavt, na katerega bi bila ponosna tudi veliko bolj znana imena, medtem ko se je Poletti prvič v življenju boril javno! KO je v boksu sicer nekaj podobnega kot trojka pri košarki ali gol v nogometu, torej tisti ultimativni cilj in hkrati najlažja pot do zmage, seveda pa jih obožujejo tudi gledalci.
Od domačih borcev so nastopili še Erik Pocrnja, Tadej Černoga in Kristjan Kocjančič, v BK Portorož pa se lahko pohvalijo, da nimajo zgolj trdih pesti, ampak tudi dober potencial za pripravo odmevnih dogodkov. “Sprva smo nameravali večer organizirati na Tartinijevem trgu, toda za zdaj je skladišče soli idealno prizorišče. Vsekakor se zavedamo, da smo mlad klub in nas morajo ljudje šele spoznati, za prihodnja leta pa bomo videli,” je še dodala Najda Đorđević, ki ob nenehnem tekanju naokrog prav veliko bojev ni videla, ampak nekdo pač mora skrbeti tudi za vse malenkosti, ki sestavljajo uspešno prireditev.
BORIS PLANINC
