S Kaspijskega morja do evropskega naslova
Julija se je primorska odbojkarica z najdaljšo zdomsko kariero, Kanalka Tina Lipicer Samec, iz francoskega Cannesa preselila v azerbajdžanski Azerrail, ki je sestavil mednarodno ekipo za naskok na evropski prestol.
BAKU> Medtem ko morajo nekdaj veliki odbojkarski klubi v Evropi krčiti proračune, na evropskem vzhodu, v Rusiji in v Aziji, za preverjena imena klubskim mogotcem ni težko razvezati mošnjička. Tako je v enajsti zdomski sezoni 33-letna kanalska sprejemalka Tina Lipicer Samec odšla s trebuhom za kruhom še v svoj enajsti tuji klub - tokrat v Azerrail iz azerbajdžanske prestolnice Baku. Referenc ji ni manjkalo. Spomladi je namreč vrhunec kariere dosegla kot nosilka igre v evropskem podprvaku Cannesu.
“Zanimanje za odbojko je sicer veliko, a tekme, obiskujejo le moški.”
Novemu delodajalcu ambicij ne manjka. Azerrail Baku je namreč spomladi v ligi prvakov prišel do četrtfinala, v tej sezoni pa je začel z gladko zmago z nemškim Dresdnerjem, h kateri je Tina prispevala kar 20 točk. Na drugi tekmi je Azerrail v Istanbulu izgubil z Eczacibasijem, Tina pa je zbrala devet točk.
Selitev iz prefinjene sredozemske Francije v muslimanski srednjeazijski Azerbajdžan z vidika kakovosti življenja gotovo ne pomeni skoka naprej, toda primorska odbojkarica se je za odhod odločila zaradi drugih izzivov: “Prepričala me je dobra sestava ekipe z italijanskim strokovnim vodstvom in očiten velik trud za to, da bi imele odbojkarice dobre razmere za delo. Namestili so me v veliko stanovanje blizu novega športnega kompleksa, ki so ga pred nekaj meseci zgradili samo za naš klub. Tu je vse - od dvorane in fitnesa do hotela, kjer počivamo med dvema treningoma. Zanimanje za odbojko je sicer veliko, a tekme, kot je v muslimanskem svetu pričakovati, obiskujejo le moški.”
Izven športnega življenja se je treba prilagoditi povsem drugačnim razmeram, kot so v Evropi. Tina je sicer na poti od Italije do Rusije doživela že marsikaj in se tudi v Azerbajdžanu hitro uči: “Avtomobila nimam, ker je vožnja precej nevarna. Vsak vozi čisto po svoje, pa tudi orientacija je zahtevna, saj je Baku ogromno mesto.”
Tina Lipicer Samec je sicer s taksiji in peš že dodobra spoznala utrip naftne prestolnice (liter bencina stane manj kot 40 centov) ob Kaspijskem jezeru, kjer se pretaka ogromno denarja, a le k manjšini: “Tista manjšina, ki ima denar, si lahko zamisli prav absurdne stvari. Srednjega razreda ni, preostali pa so reveži. Mesto je sestavljeno iz starih socialističnih blokov, ki komaj stojijo, in luksuznih stolpnic po vzoru Dubaja. Veliko se gradi, sicer pa so ljudje nekoliko počasni in uresničitev dogovorov radi prestavljajo na naslednji dan.”
“Avtomobila nimam, ker je vožnja precej nevarna, saj vsak vozi čisto po svoje.”
Azerrail je sestavljen predvsem zato, da bi zaigral na zaključnem turnirju lige prvakov, saj domača liga s sedmimi klubi ne nudi resne konkurence. Ekipa je pravi svet v malem, pravi Tina: “Igram s tremi Nizozemkami, po dvema Italijankama in Američankama ter po eno Hrvatico, Poljakinjo in domačinko. Dekleta niso tako izkušena, kot so bilemoje lanske soigralke, imajo pa velike sposobnosti in lahko s trdim delom daleč pridejo.”
Tina Lipicer Samec je nad športno platjo svojega dosedanjega bivanja v Azerbajdžanu navdušena, z načinom življenja pa bi se težko sprijaznila, čeprav razlike niso tako velike, kot si mislijo mnogi Evropejci: “Čeprav je to muslimanski svet, so ženske le redko pokrite. Oblačijo se precej po evropsko, vendar pa niso pomemben dejavnik v življenju moškega. Od njih se pričakuje le, da vzgajajo otroke in skrbijo za dom, česar nisem navajena.”
IGOR MUŠIČ
