Sečoveljske in Strunjanske soline je povezala dolga kolona tekačev
Čeprav ni bilo vse popolno, je tek Povežimo soline tudi letos zadovoljil skoraj 900 tekačev iz vseh koncev Slovenije. Prihodnjo nedeljo bodo pripravili še kulinarični pohod.
TEK> Po podatkih Mojmirja Kovača, dirigenta organizacijske ekipe društva Jaz sem najboljši, je na nedeljskem, sedmem 9350-metrskem teku Povežimo soline med Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami teklo 888 tekačev. To je nekaj manj, kot je pričakoval, toda letos so se organizatorji odločili, da tek ločijo od pohoda, in prihodnjo nedeljo na Kulinaričnem pohodu šestih čutil se bo spet trlo obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije. Lani so na teku in pohodu našteli 2547 udeležencev, kar prireditev uvršča med največje rekreativne dogodke na Primorskem.
Pot je tekače ob morju vodila od središča Seče proti Luciji, mimo klopce pokojnega ultramaratonskega kolesarja Jureta Robiča, prek komunalnega kopališča in glavne ceste proti predoru nekdanje ozkotirne železnice, potem pa po Strunjanski dolini do tamkajšnjih solin. Ob progi je bilo veliko spodbujevalcev; njihovo število raste iz leta v leto, kar po svoje izpričuje dvigovanje tekaške kulture.
Čeprav gre za rekreacijski tek, kjer tekmovalnost ni v ospredju (čase merijo le najboljšim, ostalim na cilju delijo listke z oznako uvrstitve), se za številno udeležbo ni bati, saj si kontinentalci v tem času zaželijo spomladanskega sonca in morja. Tokrat je sonce spremljala burja; nekatere je kar precej motila, kar je priznal tudi zmagovalec, Boštjan Hrovat iz gorenjskih Begunj (med dekleti je bila najhitrejša Dolenjka Katja Juhart). Soline je povezoval že nekajkrat, in tokrat je poslovne opravke v Izoli združil s prijetnostmi teka. “Teč sem prišel čisto za rekreacijo, mimogrede. Zdaj je tudi na Gorenjskem že pomlad, ampak tu imate več sonca - pa tudi vetra, ki mi je med tekom kar motil.” Morda ga bomo videli nastopiti tudi na junijskem svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v Podbrdu.
Pred leti se je v časopisju znašla karikatura, na kateri tekači sprintajo, spremlja pa jih snemalec, obtežen s kamero, vendar hitrejši od njih, ki snema vodilne. Nekaj takega se je res zgodilo v nedeljo v Seči, na začetku solinarskega teka, le da je z najhitrejšimi namesto snemalca tekel novinar z mikrofonom (diktafonom) v roki. Blaž Maljevac, od nedavnega novinar Radia Koper, se je teka udeležil po poklicni dolžnosti in kot tekač. Na startu se je prebil med najhitrejše, po 300 metrih teka dohitel vodečega ter ga vprašal, ali namerava zmagati in ali je optimist glede poteka tekme. Vprašani se niti ni preveč čudil nenavadnim okoliščinam intervjuja, odgovoril je, da je njegov namen res zmagati. Držal je besedo, kar nekdanjemu prvaku Tekov Sobote niti ni bilo pretežko (Boštjan Hrovat je bil najboljši v primorskih pokalnih tekih sezone 2001), kljub temu, da mu delo ne pušča veliko časa za trening. Novinar Maljevac, ki rekreativno igra košarko, na tek pa se redkeje odpravi, je takoj po opravljenem pogovoru upočasnil in se na cilju uvrstil na 450. mesto.
Primorska udeležba je bila okrnjena, številni primorski tekači so v nedeljo tekli v Brugneri, kjer so pripravili polmaraton za Pokal narodov, in še na nekaterih drugih tekih. Nastopu na domačem teku pa se nista odrekla Izolana Barbara Koncilja in Petar Jankulovič.
Barbara, sloka mladenka vedrega razpoloženja, preteče vsak dan od šest do osem kilometrov, in to večinoma s slušalkami na ušesih. Njen tek je mešanica tekmovalnega teka in plesa; je hitra in uživa v obojem. Na tokratnem teku se je odrezala veliko bolje kot na lanskem, se je pohvalila, potem pa prireditvi dala oceno, ki bi jo lahko pripisali kar večini udeležencev: “Fantastično! Vreme super, organizacija tudi. Čeprav ni vse perfektno, je vseeno super - glavno je, da prideš na cilj dobre volje.” Na poti so jo spremljali David Guetta in Madonna ter hiti iz 90. let, poslušala je različno muziko, “samo džeza ne”.
Petar je v zrelejših letih, kmalu jih bo štel 53, gibanje pa je njegov spremljevalec že vse življenje. Rekreativno je igral nogomet, kolesaril, veslal, zdaj pa najraje teče. “Tek zelo pomaga, me razbremeni v službi in vsakdanjem življenju, polnem stresnih situacij. S tekom se jih znebiš, napolni te z novo energijo, potem je vse lažje.” Vstaja ob pol šestih, teče proti Belvederju, v hrib in do Strunjana, potem pa se vrne v Izolo. “Kakšnih 50 minut mi to vzame. Če je vreme primerno, se vržem še v morje in pol urice odplavam. Potem pa se odpravim v službo.” S svojim dosežkom na teku je zadovoljen, “pomembno je dobro počutje in zdravje, dosežen čas pa ni bistven”.
Tekačem so pripravili okrepčilo, najboljši so namesto pokalov dobili solinarsko obuvalo (taperine), vsem so na cilju okrog vratu obesili medaljo, delili so sol in steklenice istrskega vina ..., omogočili so tudi nakup drugih istrskih pridelkov. Karizmatični vodja društva Jaz sem najboljši, Portorožan Mojmir Kovač, je ocenil, da so letos uspeli obvladati običajno neznosno gnečo na cilju. Na vprašanje, zakaj ni bilo ob progi kilometrskih oznak in več okrepčevalnic, pa je odgovoril v svojem slogu: “Prejšnja leta smo imeli več okrepčevalnic, a ugotovil sem, da ljudje gredo teč 10 kilometrov brez pijače, na takem teku pa jo hočejo imeti. Rekel sem si: letos postavimo manj okrepčevalnic in oznak, potem pa bomo videli, koliko tekačev bo protestiralo. Vi ste šele drugi, ki me o tem sprašuje, pa še to po novinarski dolžnosti.”
Organizatorje prihodnjo nedeljo čaka še drugi opravek, izpeljava kulinaričnega pohoda. “Prijavljajo se kar celi avtobusi. Lani je bilo 1200 pohodnikov, mislim, da bomo letos to število presegli,” je povedal Kovač.
Največja težava povezovalcev solin, tako organizatorjev kot udeležencev, je logistika, ki jo narekuje ločenost starta in cilja. Prostora za parkiranje je premalo, startno mesto je tesno (letos so jih odmaknili od vhoda v Sečoveljske soline, češ da tekači motijo tamkajšnji režim), nemogoče je disciplinirati vse ... Kovač komentira: “Res je, logistika je hud problem za vse. Ljudje se ne držijo urnikov in pravil, tako pri prijavljanju kot pri prevozih, mi pa ne moremo biti rigorozni, ker bi tako nastala še večja štala.”
VENČESLAV JAPELJ
