Slovenci postavili nov spomenik

SANREMO > Niso le vratolomni spusti zaščitni znak 27-letnika iz Podblice, pač pa tudi (proti)napadi od daleč oziroma iz ozadja. Tako je lani dobil dve etapi na dirki po Franciji, v katerih je bilo treba poleg nesporne moči ohranjati tudi bistro glavo. Matej Mohorič jo ima, pri čemer ne gre le za tuhtanje in tehtanje, ki bi ga zaviralo v svojih načrtih.

Včasih gre tudi z glavo skozi zid, tako kot po padcu na Belih cestah, ki ga zaradi močnega udarca v koleno ni stal le nekaj dni treninga, pač pa je tudi ogrozil njegov nastop na Milano-Sanremo, kjer je že v zadnjih izvedbah krojil razplet, a ne prav pri vrhu. Da gre za zunajserijskega kolesarja, je pokazal z zaporednima naslovoma svetovnega prvaka na cestnih dirkah v letih 2012 in 2013. Najprej je pokoril mladinsko konkurenco, potem pa v Firencah še mlajše člane na čelu z Julianom Alaphilippom.

4

zmage imajo trije Slovenci na kolesarskih spomenikih

Italijanski krog

Italija je nasploh Mohoričeva druga kolesarska domovina, pa ne le zato ker je poklicno kariero začel na Apeninskem polotoku. Svojo prvo odmevno zmago v svetovni seriji je slavil na Giru. Leta 2018 je dobil najdaljšo etapo v dežju, ki je pral karavano. Mohoriča ni zavrl, kaj šele ustavil. Po 244 kilometrih je zmagoslavno dvignil roke v zrak, kar je bilo tudi svojevrstno olajšanje, potem ko prehod v poklicno kolesarstvo ni bil tako preprost, kot so mnogi pričakovali po uspehih v mlajših kategorijah.

Tudi zaradi napačnih svetovalcev, a Mohorič je postopoma le našel svojo pot, v kateri se je izoblikoval najprej v lovca na etapne zmage. Poleg Primoža Rogliča je edini Slovenec, ki je dobil vsaj eno etapo na Touru, Vuelti in Giru, kjer je lani uprizoril vratolomen padec, po katerem je mnogim zastal dih. Na srečo jo je odnesel le z modricami in lažjim pretresom možganov. Tudi v soboto je z nekaj srhljivimi manevri pokazal, kako tvegani so lahko spusti, a na koncu je prišla zaslužena nagrada po skoraj 300 kilometrih: prvo mesto, ki je v italijanskih kolesarskih krogih skoraj enakovredno zmagi na znamenitem popevkarskem festivalu v Sanremu.

Idrijska lokomotiva

Mohorič se je tako kot tretji Slovenec vpisal na seznam zmagovalcev na dirkah, ki veljajo za pet kolesarskih spomenikov. Niz je leta 2020 začel Roglič na Liege-Bastogne-Liege, kjer ga je lani na prestolu nasledil Tadej Pogačar, ki je slavil še na jesenski dirki po Lombardiji. Prvi kolesar sveta je v soboto seveda poskušal obogatiti svojo zbirko po imenitnem sezonskem uvodu. Najprej je njegova ekipa poskrbela za selekcijo, na zaključnem vzponu pa je z neverjetno sekvenco pritisnil na pedala še Pogačar. Skočil je prvič, drugič, tretjič in še četrtič, na koncu pa se je moral sprijazniti s petim mestom.

Poggio je bil vendarle prekratek in z blažjimi nakloni, da bi se lahko sam odpeljal v dolino, kamor je nato kot hitri vlak odbrzel Mohorič, ki je imel v svoji ekipi Bahrain Victorious odlično spremstvo. Idrijčan Jan Tratnik je osvojil deveto mesto in se v cilju objel z zmagovalcem, ki je pokazal, da ne obvlada izvrstno le kolesa, pač pa tudi italijanščine. “O tej dirki sem razmišljal vso zimo in nisem nehal verjeti niti, ko sem imel kup nevšečnosti. Vseeno, ne poskušajte tega početi doma,” je po norem spustu povedal Mohorič, ki se ne brani tehničnih inovacij. Vsaka sekunda namreč šteje, kar se je pokazalo tudi na Milano-Sanremo.

Zdaj pa na severne klasike z zloglasnimi kockami, ki zaznamujejo spomenika, v katerih še ni bilo slovenskega zmagovalnega pečata, dirki po Flandriji 3. aprila in Pariz-Roubaix dva tedna kasneje. In da ne bi še kdo rekel, da nimamo kolesarja za enodnevne dirke svetovne serije.