Na olimpijskih igrah v Tokiu ne želijo le sodelovati
Olimpijske igre so želja praktično slehernega športnika v veliki večini panog. Zastopstvo ekipnih športov pa daje olimpijski odpravi manjših držav, kot je Slovenija, prav posebno težo. Za to bodo v Tokiu poskrbeli košarkarji.
BRNIK > Rokometaši, ki so slovenske barve branili tudi v Atenah 2004 in Riu 2016, so leta 2000 v Sydneyju prebili (olimpijski) led, ki so ga na zimskih igrah v Sočiju 2014 in Pjongčangu štiri leta pozneje preizkusili tudi hokejisti. Košarkarji bodo v Tokiu sklenili (olimpijski) krog. Prišli so tja, kjer bi lahko bili že kmalu po rojstvu slovenske države, ko je imela košarka pri nas vsaj med ekipnimi športi skoraj domovinsko pravico.
V razširjenih olimpijskih kvalifikacijah so zaigrale tudi države, nastale po še nepopolnih razpadih košarkarskih velesil Sovjetske zveze in Jugoslavije. Med njimi je bila tudi Slovenija, ki jo je le nesrečna trojka Jureta Zdovca v dvoboju s Skupnostjo neodvisnih držav, formalno in kratkotrajno naslednico Sovjetske zveze, ločila od uvrstitve na olimpijski turnir leta 1992, ko se je pisala košarkarska zgodovina.
V Barceloni so ameriške barve namreč prvič zastopali košarkarji iz lige NBA, in to najboljši, Pr(a)vo in izvirno ter neponovljivo sanjsko moštvo z Michaelom Jordanom, Magicom Johnsonom, Larryjem Birdom ... Slovenske (košarkarske) sanje pa so morale počakati. V Barceloni so jih izživeli Hrvati in tudi Litovci, ki so osvojili bron ter se tudi v naslednjih olimpijskih izvedbah tako kot tudi na drugih velikih košarkarskih tekmovanjih vmešali v boj za odličja. V Litvi je košarka pač nesporno šport številka ena, zato je bilo tudi razočaranje, ko so v nedeljo prvič od osamosvojitve ostali brez nastopa na olimpijskih igrah, toliko večje.
Olajšanje po dolgi čakalnici
V Sloveniji poznamo ta občutek, čakalnica je bila dolga. Tudi naslednje sijajne generacije so namreč morale predelati še nekaj razočaranj, zlasti na evropskih prvenstvih, preden so se košarkarske zvezde (na nebu) razporedile tako, kot je treba. Medtem se je pojavila tudi najbolj sijoča. Luka Dončić je leta 2017 že blestel v pohodu na evropski prestol, a to je bila še vedno reprezentanca Gorana Dragića, ki mu je pripadla glavna vloga tudi na dvoboju za zlato.
Naposled pa so tehtnico na stran Slovenije v finalnem dvoboju s Srbijo ob poškodovanem Dončiću in izžetem Dragiću v sklepnih minutah prevzeli soigralci. Tu se je pokazal moštveni duh in pomen spremljevalnega orkestra. Prva violina je in bo vsekakor Luka Dončić. O tem ne more biti dvoma, potem ko je že v ligi NBA pokazal, da sodi med košarkarske izbrance. Nihče pa ne more zmagovati tekem sam, tega ni zmogel niti Jordan, dokler okrog njega niso zgradili ekipe, v kateri so do izraza prišle tudi veščine soigralcev.
Risi so se denimo na prve olimpijske igre leta 2014 uvrstili brez pomoči Anžeta Kopitarja, ki je nato v Sočiju pokazal, zakaj sodi med najbolj cenjene hokejiste v ligi NHL. Seveda je pravo razkošje, če ne že kar božji dar, ko imaš v reprezentanci Luko Dončića. Nič manj pomembna pa nista moštveni duh in sestava okrog največjega asa, ki praviloma dela boljše tudi soigralce. Kjerkoli. Slovenija je Litvo v odločilni tekmi v Kaunasu ugnala na krilih Dončića, a z nepogrešljivim prispevkom soigralcev.
Vsi za enega, eden za vse
Med njimi je bil tudi Koprčan Vlatko Čančar, ki je kljub sobotnem zvinu gležnja na dvoboju z Venezuelo opravil veliko dela na obeh straneh igrišča. Ni pa bil edini, v katerem je selektor Aleksander Sekulić našel aduta, bodisi v napadu bodisi v obrambi. Edo Murić je, čeprav se v nedeljo ni vpisal med strelce, denimo prednjačil v obrambnih zadolžitvah, ob današnjem sprejemu navijačev na brniškem letališču pa ni skrival ponosa. “Verjeli smo vase in v uspeh ter pri tem pokazali srce in karakter. Vemo, da letošnje igre ne bodo običajne, a mogoče je še bolje, da se bomo lažje osredotočili na to, kar nas čaka. Tam so ekipe, ki jih lahko premagamo, in upam, da jih bomo čim več,” se je že naprej ozrl slovenski kapetan. Slovenija ob svojem olimpijskem krstu torej ne bo sledila zgolj staremu olimpijskemu reku “pomembno je sodelovati”, pa čeprav sta v skupini ob gostiteljih Japoncih še finalista svetovnega prvenstva pred dvema letoma Španija in Argentina.
Vsekakor upamo, da bo Slovenija igre na Japonskem ohranila v lepšem spominu kot svoj prvi nastop na svetovnem prvenstvu, ki je bil prav tako v deželi vzhajajočega sonca. S poimensko močno zasedbo pod taktirko Aleša Pipana se je sicer prebila skozi skupinski del, a v izločilnih dvobojih obstala že na prvi stopnički v osmini finala proti Turčiji.
V japonski odpravi je bil pred poldrugim desetletjem na igrišču tudi Radoslav Nesterović, ki se v vlogi sekretarja Košarkarske zveze Slovenije veseli zdajšnjih uspehov. “Gre za svojevrstni mejnik slovenske košarke po naslovu evropskih prvakov iz leta 2017. Delo pa še ni opravljeno, s pravim pristopom lahko pridemo še daleč. Upamo le, da bodo do Tokia vsi ostali zdravi in bodo takšna druščina kot doslej. Potem bomo imeli še veliko razlogov za veselje,” je povedal Nesterović.
