Slovenskim športnikom manj kolajn, a zato več zlatih
Slovenski športnice in športniki so na 19. sredozemskih igrah v Oranu v Alžiriji osvojili 23 medalj, kar je veliko manj kot pred štirimi leti v Tarragoni (36 medalj), a so bile v Španiji le štiri zlate, tokrat pa jih je bilo šest najžlahtnejšega leska.
ORAN > Tri zlate so slovenski športniki osvojili v bazenu, pri vseh je bila udeležena Janja Šegel, s tremi zlatimi in srebrno medaljo najboljša slovenska udeleženka iger. Plavalci so skupaj osvojili kar deset medalj, dve v štafetah. Po štiri medalje sta osvojili še Katja Fain in Neža Klančar.
Po prvih mestih so posegli še judoist Vito Dragič, namiznoteniški igralci Darko Jorgić, Deni Kožul in Peter Hribar, ki so ubranili ekipno zlato, in atletinja Neja Filipič v troskoku. Slednja je bila četrta še v skoku v daljino. Na tem tekmovanju je bilo sicer zelo veliko četrtih mest, med drugim so po trikrat stopničke za las zgrešili v gimnastiki in balinanju.
Kar nekaj slovenskih športnikov je dejalo, da je bilo vzdušje na polnih tribunah olimpijskega stadiona podobno tistemu v nogometni ligi prvakov.
V atletiki in plavanju je Slovenija osvojila 13 medalj, več kot polovico. Tri odličja so bila osvojena še v strelstvu, dve bronasti posamezno in v mešanih ekipah sta prispevala Živa Dvoršak in Luka Lukić. Dve srebrni medalji, posamično in v štafeti, je osvojila še atletinja Anita Horvat.
“Mislim, da smo dosegli dobre rezultate. Imeli smo mlado ekipo, na številnih tekmah je res zelo malo manjkalo do odličij. Igre smo opravili uspešno, izjemno so nastopili plavalci, ki so prišli zelo dobro pripravljeni in motivirani, dobro so nastopili še atleti in strelci, kolajne pa smo osvojili še v nekaterih drugih panogah,” je ocenil Blaž Perko, generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije, tudi član izvršnega odbora Mednarodnega komiteja sredozemskih iger (ICMG).
Na igrah sta nastopili le dve slovenski ekipi, vaterpolisti in pomlajena moška rokometna vrsta, ki je morala zaradi okužb z novim koronavirusom predčasno končati tekmovanje.
Za nekatere so bile igre vrhunec leta
Za nekatere športne panoge, ki jih ni na programu olimpijskih iger, so bile sredozemske igre vrhunec tekmovalnega leta, za druge pomemben dogodek in so nastopili z najboljšimi ekipami, spet druge, kot je moška kolesarska reprezentanca, niso bile prisotne z najboljšimi. Atletski program je bil zelo okrnjen, na programu ni bilo skoraj polovice olimpijskih disciplin, ni bilo niti dveh slovenskih favoritov, Kristjana Čeha in Tine Šutej, manjkala je tudi Maruša Mišmaš Zrimšek. Slednja in nekdanji telovadec ter zastavonoša na prejšnjih sredozemskih igrah Sašo Bertoncelj sta kandidirala za komisijo športnikov v ICMG, nastopajoči na letošnjih igrah pa so med četverico za naslednji mandat izbrali Bertonclja, ki je po številu glasov zaostal le za alžirskim predstavnikom, veslačem Sidom Alijem Boudinom.
V domovini Boudina so se sredozemske igre končale dan po praznovanju alžirske neodvisnosti na olimpijskem stadionu v Oranu. Ta leži v osrčju novega in zelo sodobnega športnega kompleksa s plavalnim delom in dvorano za moštvene športe, v neposredni bližini pa so na še pred nekaj leti zanemarjenem obrobju mesta prav tako zrasli povsem novo univerzitetno središče in številna blokovska naselja.
Zelo lep in sodoben športni park, podobni so bili tudi za druge športe, denimo za strelstvo v vojaški bazi, ne zaostaja za tistim, ki so ga zgradili v Pekingu za olimpijske igre leta 2008, razen nekoliko po velikosti. Kar nekaj slovenskih športnikov je dejalo, da je bilo vzdušje na polnih tribunah olimpijskega stadiona podobno tistemu v nogometni ligi prvakov.
Polne tribune in povečan nadzor
“Prijetno so nas presenetile polne tribune med tekmovanji, kar ni značilno za sredozemske igre. Vzdušje je bilo izjemno, zlasti ko so nastopali domači tekmovalci, tudi naši so dejali, da je bilo zanje to še dodatna motivacija za doseganje boljših izidov. Objekti so izjemni, lepi, moderni, atletski stadion in plavalna dvorana imata še zunanja objekta za ogrevanje, pomožni atletski objekt pa bi bil lahko že sam primeren za izvedbo tekmovanj,” je nanizal Perko. To prijetno sliko je zelo motilo veliko policijskega nadzora v severnoafriški državi, kjer prave svobode medijev in izražanja ni. Kot tudi ni turizma, ki bi lahko bil v prihodnjih letih pomemben vir prihodka v z nafto in zemeljskim plinom bogati državi, kjer se gorivo na bencinskih črpalkah dobi za drobiž. Udeleženci so bili dobesedno zaprti v sredozemsko vas, tuji novinarji so imeli težave pri pridobitvi vizumov, po prihodu pa so imeli dobesedno sence, policiste v civilni obleki, ki so budno spremljali njihovo gibanje.
“Varnost se je nekaj dni pred zaključkom iger še povečala. Različne veje policije so bile zadolžene za varnost udeležencev, ki je bila prednostna naloga organizatorjev. Šli smo lahko skoraj povsod, ampak vedno je bil nekdo zraven. Vtis pa je tudi, da so skušali z različnimi ukrepi zakriti nekatere pomanjkljivosti v državi z represivnim aparatom, ki ščiti oblast,” je ocenil Perko.
Policijska vozila so bila pred skoraj vsakim kombijem in avtobusom, v katerih so bili športniki in drugo osebje, ali pa so vozila upravljali policisti. S sirenami in utripajočimi lučmi so utirali pot, kar je bilo sicer dobrodošlo v zelo kaotičnem prometu milijonskega Orana, a se v drugem največjem alžirskem mestu ob tem ni dalo znebiti vtisa, da pri tem ne gre le zgolj za varnost udeležencev.
20. sredozemske igre bodo čez štiri leta v italijanskem Tarantu.
