Šport, študij in pečica
V zadnjih decembrskih dneh se je po pomladanskem slovesu na snegu bronasta tekaška olimpijka Petra Majdič od aktivne kariere v Ljubljani poslovila še kot glavna junakinja dokumentarnega filma. Odslej bo študirala, širila tek na smučeh in pekla slaščice.
LJUBLJANA> S Petro Majdič smo se pogovarjali po premieri dokumentarnega filma Petra v ljubljanskem Kinu Dvor. Avtor, novinar Marjan Fortin, jo je v njem predstavil kot vrhunsko športnico, močno osebnost, in kot dekle v običajnem življenju.
>Kakšni so vaši občutki po ogledu filma?
“V meni je potem, ko se je zgodba vrhunske športnice končala, nastopilo olajšanje. Lotila sem se drugih stvari in se že veliko naučila. Bojev v smučini prav nič ne pogrešam. Je pa bilo hudo ob prizoru mojega slovesa od tekmovalne ekipe. Predvsem jok serviserja Gianluce Marcolinija je strl vse. Bili smo kot družina. Vedno bodo ostali v mojem srcu.”
32- letna Petra Majdič iz Dola pri Ljubljani je najboljša slovenska smučarska tekačica vseh časov. Je prejemnica Bloudkove nagrade, trikrat pa je bila razglašena za športnico leta v Sloveniji. V treh sezonah je bila skupna zmagovalka sprintov svetovnega pokala. V svetovnem pokalu je dobila 24 tekem in se je 47-krat uvrstila med prve tri. Je nosilka bronastega olimpijskega odličja (in to po padcu z zlomom reber in predrto pljučno steno!) in brona z letošnjega SP.
>Film se začenja z vašim grozljivim padcem v Vancouvru, po katerem ste osvojili bronasto odličje. Kako vam je to uspelo?
“Dobila sem navijače, ki so cenili rezultate in mi pomagali dokazovati, da Slovenci nismo majhni, nebogljeni in revni. Za ta rezultat sem vložila res vso energijo, ki jo premorem in prirojeno trmo. Zanj sem po smoli na prejšnjih dveh olimpijadah dala štiri leta življenja. Nisem si mogla predstavljati, da bi ostala brez tako želenega cilja. Padce sem imela že prej in tega nisem jemala kot kazen. Vedno sem se pobrala in sem se tudi tokrat.”
>V dokumentarcu je tudi prizor iz Pirana. Koliko ste povezani s Primorsko?
“Nekaj malega sem na Primorskem trenirala, tudi na smučarsko-tekaškem centru na Vojskem. V spominu mi je ostalo lepo okolje in zanimive proge, pa tudi zavita in nevarna cesta. Upravljavci centra so se zelo trudili. Sicer me na Primorsko, predvsem v Vipavo, vodijo še poti in aktivnosti športne enote Slovenske vojske ter vabila organizatorjev nekaterih prireditev, kjer predstavljam izkušnje svoje športne poti.”
>Kako doživljate prehod v običajno življenje?
“Lepo. Pomaga mi, da sem vedno živela polno življenje. Tudi v času vrhunskega športa se nisem prenehala ukvarjati z drugimi stvarmi. Vedno sem ostala tesno povezana s svojo družino, krajem in sem ohranjala prijateljstva. V domačem okolju z veseljem začenjam nove izzive.”
>S čim se ukvarjate po koncu tekmovalne poti?
“ Lotila sem se študija kadrovskega menedžmenta na fakulteti za družbene vede, sem ambasadorka kandidature za nordijsko SP Planica 2017, delujem v odboru za vrhunski šport, sodelujem v dobrodelnih akcijah in na predavanjih prenašam svoje športne izkušnje. Doma lahko nekaj več časa kot prej namenim družini, prijateljem in konjičkom - obdelovanju vrta, kuhanju, pečenju slaščic in oblikovanju.”
>Kdaj bo Slovenija dobila vašo naslednico v smučarskem teku?
“To bo pokazal čas. Jaz lahko k temu pripomorem s spodbudami širjenja teka na smučeh. Tu sodelujem s smučarsko zvezo. Smučarski tek je cenovno bolj dostopen kot alpsko smučanje. Najprej je treba na smuči spraviti starše. Ko bo to družinski šport, bomo imeli v smučini precej več otrok. Dejavnosti tej smeri za tekočo sezono so pripravljene. Začeli smo na Rogli, nadaljevali bomo v Planici, sicer pa glavnina načrtovanih aktivnosti čaka na sneg, v tekaških središčih. ki so bliže mestom, ker je treba tik približati ljudem.”
IGOR MUŠIČ
