Štafeta: Ante Šolaja, karateist in nogometaš

>Pri 37 letih ste v italijanskem Lignanu leta 2005 osvojili naslov svetovnega prvaka v karateju. Kako se spominjate tega vrhunca vaše športne kariere?

“V Lignano smo prišli kar malo utrujeni od priprav in zbiranja denarja za udeležbo. Potem pa je steklo kot v najlepših sanjah. Nisem sicer imel več dvajset let, nameraval sem že končati tekmovalno kariero, toda rezultati so takrat, po dolgih letih truda, začeli kar prihajati. V svetu karateja namreč potrebuješ veliko let, da te sprejmejo. V finalu sem se boril s Portugalcem, zmagal sem po točkah.”

>Slovensko himno pa so vam vrteli še dvakrat, na sredozemskih igrah na Cipru in na EP v Beogradu, ko ste zmagali ekipno. Kakšni so bili občutki?

“Ko sem zmagal v Lignanu, so mi pritekle solze, moram priznati. Vse dotedanje športno življenje se mi je odvrtelo pred očmi.”

>Ko smo se z vami pred štirimi leti prvič pogovarjali v tej rubriki, smo vam zastavili vprašanje Zlatka Dedića, ali boste branili svetovni naslov. Kako se je končalo?

“Naslov sem branil dve leti kasneje na Poljskem. Končalo se je s šivanjem v sami dvorani. Potem ko sva bila jaz, svetovni prvak, in takratni evropski prvak iz Belorusije v prvem krogu prosta, so Poljaki določili, da se boriva že v drugem krogu. Tu ni bilo logike, ampak Poljaki so delali pot svojim. Borba je bila poštena, končalo se je tako, da sem moral na šivanje, nasprotnika pa so diskvalificirali. Imel sem presekano notranjost ust, kar grda rana. Bil sem pod tabletami in niti z močno voljo nisem mogel nadaljevati. Potem sem karate pustil.”

>Vlado Gavran vas sprašuje, ali v tem prostoru vidite svojega naslednika.

“Želim si, da bi dobil naslednika, in mislim, da bi to lahko bil prav Vlado. Ima nekaj več, kar bi iz njega lahko naredilo svetovnega prvaka. Toda žal smo v teh krogih izgubili tekmovalni kredit, ki smo ga leta in leta ustvarjali člani takratnega Gymca Portorož (trener Vujinović, brata Ristič, Majkič, Mijatovič). Do petega, osmega mesta še prideš, više pa teže, če nisi uveljavljen v teh krogih.”

>Gymca ni več.

“Žal. Mojih rezultatov brez njega ne bi bilo. Bili smo tako homogena ekipa, živeli smo drug za drugega. Bili smo več kot sotekmovalci in prijatelji, kot nekakšna družina. In - seveda - rezultatov ne bi bilo brez Poldeta Jermana, mojega prvega učitelja karateja.”

>Ste tudi odličen malonogometaš. Pred leti ste igrali v prvi ligi, zmagovali ste na turnirju PN, osvajali superpokal našega časnika. Kako se po koncu kariere v karateju počutite kot nogometaš?

“Kar v redu. Vse sem podredil družini, otroka igrata nogomet, sam igram v veteranski ligi, tako da nas nogomet stalno spremlja.”

>Ko ste bili v polnem treningu karateja, ste imeli presežek energije, ki ga je bilo treba nadzorovati. So bile s tem težave?

“Ne bi rekel. Če vidim, da je nasprotnik fer, tudi če me poškoduje, mu ne zamerim. Zamerim pa, če vidim, da je nekaj takega naredil namerno. Takih potez na igrišču ne prenesem, zato reagiram. A se ne maščujem.”

>V prvi ligi ste bili pred leti dalj časa kaznovani.

“Bil sem kriv. Edino to lahko rečem, da tisti sodnik ni več sodil; pa ne zaradi mene, temveč zaradi svojih 'kvalitet'. Kaznovan sem bil s petimi leti neigranja. Bilo je hudo, kajti takrat sem bil v krogu kandidatov za futsal reprezentanco.”

>Komu predajate štafeto?

“Zlatku Dediću, za katerega upam, da mu bo spet uspelo. Zdaj, v času akcijskih popustov, bi ga vprašal, ali naj si rezerviram vozovnico in hotel za evropsko prvenstvo, da bi gledal Slovenijo.” VENČESLAV JAPELJ