Štafeta: Bojan Cepovič, nogometni veteran Kopra

>Škorjo zanima, kako pojasnjujete zadnje uspehe koprskih predstavnikov v kolektivnih športih.

“Resnično so ti dosežki malce presenetljivi, saj vsi vemo, kako težko je danes zagotoviti sredstva za delovanje klubov. Vaterpolisti in rokometaši so imeli res izjemno sezono, tudi nogometaši so se solidno izkazali; po moji oceni je to posledica dobre klime v klubih. Za nadgradnjo rezultatov v mednarodnih okvirih bi seveda potrebovali večja sredstva in najbrž tudi kakšne tuje okrepitve, tu pa smo precej omejeni. Na splošno pa se mi zdi, da so športniki v zadnjih dveh desetletjih od osamosvojitve Slovenije prišli do izraza bolj kakor v nekdanji državi.”

>Kakšna je razlika v primerjavi z vašimi igralskimi časi?

“Največji korak naprej je bil storjen glede razmer. Koprski klubi imajo večinoma res odlične možnosti za delo, a tudi drugod po Sloveniji je nastalo precej novih objektov. Po zaslugi športa smo postali dokaj prepoznavni v Evropi, kar pa ima tudi negativne posledice, saj najboljši odidejo drugam, kjer je na voljo več denarja.”

>Zdi se, da tudi današnja mladina drugače gleda na šport. Redko vidimo otroke na igriščih, da bi se za svoj užitek podili za žogo.

“To sicer drži, in res je tudi, da smo mi na igrišču preživljali cele dneve, domov si se priklatil proti večeru, ko se je stemnilo. Toda današnja mularija ima veliko obveznosti. Bolj bi jih morali vzpodbujati, da se ukvarjajo s športom, ki je bil v naših časih tudi dokaj prestižna zadeva med vrstniki. Če si bil dober nogometaš ali karkoli že, so te vsi gledali malce drugače. Verjetno bodo tudi današnji mladi kasneje ugotovili, da jim manjka gibanja, saj zadnje čase opažam ogromno rekreativcev srednjih let, ki predvsem kolesarijo ali tečejo.”

>Koprski veterani se dobivate ob ponedeljkih in menda si le redki upajo izpustiti ta srečanja.

“Ponedeljki so svetinja, čeprav moram priznati, da me včasih v torek vse boli in komaj vstanem. Ideja za ta srečanja se je pred leti porodila Rajku Krašni. Danes se nas vsakokrat zbere lepo število. Če igramo tekmo, nas pride več kot 20, torej za celoten kader povprečnega kluba! Seveda ne izhajamo vsi iz iste generacije, saj ima, denimo, 'mladinec' Šantič 38 let, nekateri pa precej več. Nedavno smo igrali proti veteranom iz Vrsarja, kmalu pa se bomo pomerili z Izolo. Lepo je, da se dobivamo in potem še kakšno rečemo; seveda pa tudi malo miganja ne škodi.”

>V igralskih časih ste bili v koprskem moštvu tudi na znameniti tekmi kvalifikacij za takratno drugo jugoslovansko ligo z Bačko. Komentar?

“Zelo na kratko bi rekel le, da je ekipa prerasla upravo. Igralci smo bili dovolj kakovostni za napredovanje, čeprav so vsi pričakovali, da bomo izpadli že prej.”

>Kako je potekala vaša kariera?

“Koper je v sezoni 1984/85 osvojil prvo mesto v slovenski ligi. V naslednji sezoni je sledil nastop v drugoligaški konkurenci, vendar smo takrat večinoma odšli v vojsko. Po vrnitvi sem že razmišljal, da bi prenehal z nogometom, ko nas je Edi Pobega zvabil v Izolo. - Ob tem seveda ne morem mimo ponedeljkovega dobrodelnega turnirja; resnično sem vesel, da so se tudi gledalci tako dobro odzvali in smo mu vsi skupaj vsaj malo pomagali. - Če nadaljujem, z Izolo smo uspešno igrali, nakar je sledila vrnitev v Koper, ki ga je prevzel Dragan Popadić. Zamenjal ga je Milan Miklavič, in pod njegovim vodstvom smo igrali res odličen nogomet, s presingom po vzoru na Milan. Spominjam se tekme z Novogoričani, ko so nam gledalci žvižgali, ker nikakor nismo mogli doseči gola, Miklavič pa nam je ob polčasu rekel: 'Fantje, ne sekirajte se, takšen nogomet se v Kopru še dolgo ne bo igral!'”

>Komu predajate štafeto?

“Odločil sem se za Novico Nikčeviča, saj me zanima, ali bo tudi na trenerskem položaju tako uspešen, kot je bil v igralskih časih.”

BORIS PLANINC