Štafeta: Dušan Stevanović, Ribiška družina Soča

Dušana Stevanovića iz Nove Gorice so v ribištvo pripeljali prijatelji iz otroštva. Palico vihti že več kot dve desetletji. Doslej je bil na SP dvakrat zlat in dvakrat bronast. Pri zrelih 31 letih Stevanović uspešno združuje športno pot v RD Soča (v castingu je bil tudi že svetovni prvak) z obveznostmi pretežno nočnega blagajnika Hitove igralnice hotela Park v Novi Gorici. Prejšnji gost štafete Tomo Sotenšek mu je zastavil naslednje uvodno vprašanje:

>Kako se počutite po osvojenem odličju in kaj pomeni to za vašo nadaljnjo športno pot?

“Občutek je zelo dober, ker so se pokazali sadovi trdega dela s trenerjem Božom Furlanom. Izvedel sem boljše mete kot na prejšnjem SP in dosegel večje daljave. Če je trud poplačan, mora biti športnik zadovoljen. Soliden šesti sem bil tudi v svoji drugi disciplini armberg, kjer je treba ciljati tarčo. Je pa tudi malo grenkega priokusa, ker naslova svetovnega prvaka nisem uspel ubraniti. Ne glede na to, kako se je izteklo, bom normalno nadaljeval športno pot, saj se s tem ukvarjam, ker me veseli in je to moj konjiček. V tem športu namreč ni denarja.”

> Zakaj naslova svetovnega prvaka niste ubranili?

“Tekmeci so bili zelo razpoloženi. Kakovostni vrh je bil tokrat širši in za najvišja mesta je bilo treba vreči utež precej dlje kot na prejšnjem SP, ko sem zmagal s 76 metri in pol. Zadeve so se letos rezultatsko gibale nekoliko drugače kot v zadnjem času v svetovnem metu kladiva, kateremu je sicer naša disciplina dokaj podobna. Pri metu obtežilnika se je treba prav tako zavrteti in utež z ribiško palico vreči čim dlje v označen hodnik. Mete sem od kvalifikacij do finala dobro stopnjeval in na koncu metal najbolje. Vrgel sem 79,5 metra daleč, a sta bila dva tekmeca uspešnejša, čeprav sem vse opravil tehnično dobro. Zlato odličje, ki ga je osvojil Španec Jorge Casals, in srebrno, ki je šlo v roke Slovaka Jana Meszarosa, sta bili tokrat zame nedosegljivi, saj so šli najboljši meti tekmecev prek 81 metrov.”

>Kakšna je perspektiva castinga?

“Ne najboljša. Na eni strani je sicer tistih res dobrih tekmovalcev vedno več, vendar so vrste drugih, predvsem mlajših in tekmovalcev iz v tem športu manj razvitih držav na svetovnih prvenstvih vedno redkejše. Tudi v naši ribiški družini težko pridobimo podmladek. Gospodarska kriza je opravila svoje. Veliko je samoplačništva in marsikdo, ki je prej to zmogel, sedaj ne zmore več. Meni so letos pomagali ribiška družina in mestna občina ter Hit z izrednim dopustom.”

>Sezona je pri koncu in kmalu bodo na vrsti priprave na novo. Kakšne bodo vaše?

“Fizično kondicijo vse leto vzdržujem predvsem s tekom v naravi. To mi zelo prija, ker v službi dolge ure sedim. Konec tedna imam še zadnji svetovni pokal v castingu, po katerem se bom začel pripravljati za nastop na ljubljanskem malem maratonu.”

>Ali bo to vaša prva udeležba?

“Ne, tekel sem že predlani, ko sem 21 kilometrov zmogel v uri in pol. Letos sem opravil tudi s svojim prvim klasičnim maratonom v Radencih. Želel sem si le, da bi prišel do konca v manj kot štirih urah, kar mi je uspelo. V cilju sem bil celo deset minut hitreje.”

>Kaj želite doseči na letošnjem polmaratonu?

“Letos grem na osebni rekord na 21 kilometrov. Želim si teči okoli ure in 25 minut.”

>Komu predajate štafeto?

“K besedi vabim someščanko in ultramaratonsko tekačico Sonjo Leskovar, ki mi je z nasveti in s skupnim treningom veliko pomagala pri napredku mojega teka. Glede na to, da je bila na letošnjem teku prek Slovenije edina ženska, ki je prišla v cilj, bi jo vprašal, kje najde moč, da zdrži tako dolge obremenitve, kot je bil 360-kilometrski tek prek Slovenije.”

IGOR MUŠIČ