Štafeta: Igor Božič, nogometaš iz Izole

Sprašuje vas, če boste vztrajal kot nogometaš v Italiji, ali pa se boste prekvalificirali v trenerja.

“Čas teče za vse enako, sem res proti koncu nogometne poti. Najina ideja oz. moja skrita želja je, da bi s prijateljema Žlogarjem in Gregoričem končala kariero v Izoli, kjer smo se razšli po koncu mladinske ekipe oziroma po igranju v prvi ligi, ko Izola ni imela denarja. Klub je ugasnil v sezoni po kvalifikacijah za ligo 10, ko smo leta 1995 čudežno izločili AM Cosmos z Gliho in Perico.”

> Kar nekaj nadarjenih igralcev je zraslo v Izoli. Zakaj pri vas nogomet životari?

“Izola ni imela sreče z denarjem, zato pa je delala kvalitetno. Koper, Celje, Maribor in še kdo so začeli pobirati igralce, Izola z njimi ni mogla tekmovati. Naša občina je izgubila velika podjetja, kot so Delamaris, ladjedelnico, Argo, Mehanotehnika ... Drobno gospodarstvo ne more veliko pomagati.”

> Pot vas je od leta 1996 vodila po nekaj slovenskih klubih.

“Po propadu Izole sem kot 19-letnik dobil papirje v roke, odšel v drugoligaša Renče in nato v Koper. Tam je bila ekipa kakovostna in nisem si mogel izboriti prave priložnosti. Ker je Koper napredoval v prvo ligo, sem odšel v Sežano, kjer sem v slovenskem prostoru preživel tri najlepša leta. Prvo leto smo bili drugi, nato leta 2000 napredovali v prvo ligo, kjer smo pol sezone odlično igrali, potem pa je zmanjkalo denarja. Šlo je tako naglo navzdol, da smo s petega mesta po prvem delu izpadli. Vmes se je mati upokojila in moral sem prevzeti domač gostinski lokal. Odločil sem se za postransko igranje v Italiji.”

> Iz domačega okolja ni bilo ponudbe?

“Imel sem dobro prvoligaško sezono v Taboru in pričakoval sem, da se bo kdo spomnil. To je bilo dodatno razočaranje.”

> Osmo leto ste v Italiji, igrate v t.i. amaterskih ligah. Očitno ste zadovoljni ...

“Za razliko od slovenskega prostora so tam klubi urejeni, pa tudi igra se izven turistične sezone. En “amaterski klub” ima v elitni ligi na razpolago maserja, trenerja vratarjev, pomožnega, kondicijskega in glavnega trenerja. So na nivoju naše prve lige, igralcu tam nič ne manjka, kljub temu da je po statusu amater. So igralci, ki bi lahko igrali v naši prvi ligi in igralci stari 17 let, ki so produkt domače vaške šole in se morajo še vsega naučiti. Obvezno morajo igrati tudi mlajši, v elitni ligi morata biti v ekipi igralca letnika 1991 in 1992.

> Kakšna je razlika med igralci z obeh strani meje?

“V miselnosti. Mi smo po vzgoji bolj delovni, v Italiji so bolj individualci in tehnično podkovani, druge delovne navade pa so v ozadju. Dosti klubov se ozira v Slovenijo in ceni naše delo z mladimi. Lahko vam povem primer: Tržič ima bistveno več mladih nogometašev kot Nova Gorica. A je slednja na prijateljski tekmi njihovo ekipo U-14 premagala u 9:0 Delamo bolje in več.”

> Katere so bile vaše italijanske etape?

“Najprej sem odšel v Gradež v promocijski ligi, potem sem bil dve leti v Tržiču, tri leta in pol sem igral za sosednji Fincantieri. Kluba sta v zračni liniji oddaljena 100 metrov in ju deli veliko rivalstvo. V Monfalconu so mi zamerili, toda mlajši klub se mi je zdel bolj ambiciozen. Z njimi sem se sporazumno razšel, potem sem pol sezone igral v Dekanih in odšel v Gradisco, klub v elitni ligi, naslednik Itala San Marce, ki je igrala v ligi C2.”

> Vas bolj mika treniranje članov ali mladih?

“Čutim, da bi v tem delu užival, naredil sem B licenco, pomagal z mlajšimi kategorijami v Dekanih in Izoli. Poskusil bi vse.”

> Komu predajate štafeto?

“Ostajam v krogu prijateljev - nogometaša Simona Gregoriča sprašujem, če mu je žal, ker se po uspešnih sezonah doma ni preizkusil v tujini?”ROK MAVER