Štafeta: Jasmin Čuturič, odbojkar Nea Salamine

>Vašo predhodnico zanima, kje in do kdaj boste še nadaljevali vašo odbojkarsko kariero?

“Če bom zdrav, kot sem trenutno, in če bom imel primerne ponudbe, bom vztrajal še nekaj let. V svoji bogati karieri sem spoznal nekdanjega nizozemskega reprezentanta Marka Kloka, ki sedaj tudi deluje na Cipru kot trener. Igral je skoraj do 40. leta starosti. Sicer je težko sedaj reči, kje bom igral v novi sezoni. Sem že v takšnih letih, da mi ustreza igranje v prvenstvih, kjer ni predolge sezone in kjer igralce redno plačujejo, želim pa biti v klubu, ki ima vsaj v domačem prvenstvu visoke cilje.”

>Ali bi bili kariero pripravljen nadaljevati tudi na Cipru?

“Za to obstajajo dobre možnosti. Prvenstvo je kratko. Pol leta si lahko doma, kar je ugodno za družinsko življenje. Za tuje odbojkarje je dobro poskrbljeno, dežela je topla in varna ter prav primerna za bivanje z družino, ki je tudi sedaj z mano. Če bi pred novo sezono prišla ponudba, ki ustreza temu, kar sem doslej že povedal, bi verjetno kar ostal na Cipru.”

>Zakaj ste po letih igranja v ligah odbojkarskih velesil odšli v državo, ki v odbojki ne pomeni kaj dosti?

“Sem odbojkarski profesionalec. Imam določeno znanje in izkušnje. Pričakujem, da bo to cenjeno in da bom plačan v skladu s tem, kar piše v pogodbi. Žal se v italijanskem Forliju, od koder sem prišel, nič od tega ni upoštevalo. Ko sem nato tehtal med ponudbami, se mi je zdela ta od Nea Salamine zanimiva. Kako stvari na Cipru delujejo, sem preveril tudi pri prijatelju Antonu Žlogarju, ki si z nogometom tam že dolgo služi kruh. Po njegovem pozitivnem mnenju sem se odločil, da ponudbo sprejmem in moram reči, da so prvi vtisi dobri.”

>Kakšni so torej vaši prvi vtisi?

“Nad pričakovanji. Prišel sem v za naše razmere velik klub, ki se je v desetčlanski prvi ligi uvrstil v končnico štirih najboljših. Odbojkarska ekipa je le manjši del kluba, v katerem je glavna dejavnost nogomet, ki se igra ob nedeljah, na drugem mestu je košarka s tekmami ob sobotah, mi pa domače dvoboje igramo ob petkih. Vse klubske podružnice imajo tako zagotovljeno lepo število navijačev. Na naši nedavni tekmi, ko smo s 3:0 premagali AEK, jih je bilo 2500. Sicer je delo dobro organizirano, ekipa pa je solidno sestavljena tudi na klopi. Všeč mi je, ker se ceni znanje, ki ga prinašamo izkušeni odbojkarji. Imamo tri tujce. Kolikor sem doslej videl, so najboljše ciprske ekipe po kakovosti igre na ravni naših vodilnih ekip - z izjemo ACH Volleya.”

>Ali vas odbojkarje ljudje na ulici prepoznavajo, ustavljajo?

“Ni pretirane vsiljivosti. Nekaj tega je predvsem na določenih točkah, ki jih navijači poznajo, kar pomeni v restavracijah in lokalih, kjer se športniki običajno prehranjujemo oziroma družimo.”

>Čemu ste se na Cipru najteže prilagodili?

“Kakšne resne težave pravzaprav ni. Stvari so vsaj za nas tuje športnike čisto evropsko urejene. Na voljo je dober internet, pri roki so vse običajne dobrine, razdalje so kratke in zato se na tekme odpravljamo le nekaj ur pred začetkom. Vožnje niso daljše od ure in pol. Ljudje so prijazni in vsi govorijo angleško. Še največ težav je s prometom, saj se tu vozi po levi strani, na prometne predpise pa se večina požvižga. Najprej sem mislil, da sploh ne bom uporabljal avta, po tem pa sem se le opogumil. Sčasoma se naučiš ravnati tako kot vsi ostali. Se že kar malo bojim, kako sem bom po vrnitvi spet prilagodil slovenskim razmeram.”

>Komu predajate štafeto?

“Antonu Žlogarju, ki ima precej več izkušenj s Cipra. Naj pove, kakšno je športno in ostalo življenje v večji in bolj živahni Larnaki.”IGOR MUŠIČ